Kaj pomeni naše otročje zanimanje za to butasto vurberško bombo?

Otroci lokalnega cepca, ki iščejo zaklad, najdejo neeksplodirano bombo, ki je padla tam blizu pred 72 leti, foter pa jo pritovori na domače dvorišče in se šele naslednji dan spomni, da bi to lahko bilo nevarno — nakar se cela država par dni s tem ukvarja in spremlja limonado o izrednih razmerah.

Google pravi, da je za iskano besedno zvezo “bomba vurberk” na internetu (na svetu) “okrog 20.000 rezultatov”. Dvajset. Fucking. Tisoč.

No, nisem preverjal, ali so res vsi na to temo, ker bi rabil precej več kot 0,44 sekunde. Ampak četudi jih je bilo samo nekaj sto.

Prvi komplet metafor

Pa se podajmo na interpretativno ekspedicijo.

• Bomba je metafora za naše napeto pričakovanje in tiho željo, da se nam zgodi nekaj ekstremnega in šokantnega. Ker sicer nima smisla, da nas sploh zanima.
• Najdba bombe kot najdba je metafora za to, da ponavadi najdemo tisto, česar ne iščemo. Ker ne vemo, kaj bi sploh iskali.
• Da bomba ni eksplodirala, je metafora za to, da se v resnici in ponavadi nič bistvenega ne zgodi ali se ni zgodilo.
• Otroci lokalnega cepca so metafora za nas vse. Nekateri so celo res cepci.
• Otroci, ki iščejo zaklad, so metafora za nas vse. Nekateri ga celo res najdejo.
• Otroci, ki se igrajo, da iščejo zaklad, so metafora za nas vse. Nekateri se celo res igrajo.
• Lokalni cepec sam, ki prinese bombo na domače dvorišče, je metafora za slovenski domačijski lifestyle.
• Bomba na domačem dvorišču je metafora za ultimativni argument v pravdi za ped sosedovega dvorišča.
• Bomba je metafora za vrtnega palčka.
• Metafora je tudi leto 1945.
• Da se lokalni cepec šele naslednji dan spomni, da je neeksplodirana bomba na domačem dvorišču lahko nevarna, je metafora za slovensko brezbrižnost do preteklosti in sedanjosti.

Drugi komplet metafor

Naprej.

• Da se cela država par dni s tem ukvarja, je metafora za našo zdolgočasenost.
• Zdolgočasenost, ki par dni usmerja našo pozornost k bombi, ki pred 72 leti ni eksplodirala in vse do danes še nikogar ni ubila — in ga tudi ne bo, upam (in stavim) —, je metafora za to, da si želimo razburljivih dogodkov, ki pa jih ni in ni od nikoder.
• Da nas tako imenovana množična občila postoterjeno futrajo z bizarno zgodbo o lokalnem cepcu, ki je našel bombo, kot da gre za nacionalno katastrofo v kategoriji rušilnega potresa ali stoletnega žleda, je metafora za tematsko izpraznjenost slovenskih medijev.
• Neeksplodirana bomba kot medijska tema je metafora za potlačeno željo vseh high-brow novinarjev in urednikov, da bi bili tabloidno in senzacionalistično gledani, klikani, brani, poslušani.
• Bomba kot medijska tema je metafora za posodobljeni splošni ljudski odpor in družbeno samozaščito. Mediji nas ne samo obveščajo, temveč tudi skrbijo za varnost naših življenj in premoženja.

Uničenje izven konteksta

Edino, kar ne gre v ta metaforični kontekst, je uničenje bombe. Kar pa ne pomeni, da tudi kontrolirana destrukcija vurberške 250-kilske petarde ni metafora.

Med drugim smo v tej sagi izvedeli tudi to, da pristojne enote redno uničujejo najdene neeksplodirane bombe na vojaškem poligonu na Blokah. Super.

Del medijske bombaške evforije, ki jo te dni spremljamo, pa je tudi za danes napovedano uničenje eksplozivnega predmeta. S sirenami in evakuacijo vred, pa z zaprtjem zračnega prostora itd. Pravi triler. Upam, da bo direkten prenos na kakšni televiziji ali vsaj live stream z drona.

Če bo šlo vse po sreči, bo to totalen antiklimaks. Katarzično olajšanje za vse, čeprav obenem tudi direktna in sramotna negacija zanimanja, ki smo mu podlegli — in na katerega bomo hvala bogu pozabili še prej kot mediji, ki so nam ga tako nesebično servirali.

Kontrolirana (in) kreativna destrukcija

Če bo prišlo do katastrofe (v obsegu par podrtih sten, odkritih strešnikov, razbitih šip), pa bo to metafora za nekaj, kar se v Sloveniji še ni zgodilo — ker doslej pač nismo vedeli, kaj delajo na Blokah — in se tudi ne sme dogajati, ker je nevzdržno.

Kontrolirana destrukcija je metoda, s katero bi morali poskrbeti za reševanje vseh najbolj perečih slovenskih problemov.

Iz izkušenj vemo, da je konstruktivno in produktivno reševanje problemov lari-fari. S tem nič ne dosežemo.

Še več! Reševanja problemov se v Sloveniji lotevamo preverjeno neučinkovito: birokratsko, strokovno, demokratično, previdno, konsenzualno — in z idejo, da ne smemo vsega porušiti, kar so cele generacije pred nami kao mukotrpno izgrajevale.

Saj veste: “Iz veka v vek, / iz roka v rod / krvi gre tek, / duh išče pot.”

Ne. Brez veze. Potrebna je destrukcija. Vse podreti in začeti na novo. Podreti z načrtom. Kontrolirano in kreativno.