Koliko Jankovićev, Popovičev še manjka Sloveniji do prave kleptokracije?

Ekonomist Branko Milanović se razvija v enega najpomembnejših progresivnih intelektualcev današnjega časa. Na svojem blogu Global Inequality kritično analizira uveljavljene intelektualne razlage sodobnih političnih in ekonomskih procesov.

Podobno velja za Milanovićevo zadnjo kolumno z naslovom Multi-party Kleptocracies Rather Than Illiberal Democracies. V njej učinkovito ovrže tezo, da gre v primeru sodobnih samodržcev tipa Putin ali Orbán za koncept “neliberalne demokracije“ — torej za formalno demokracijo brez zahodnih liberalnih vrednot.

Milanović pravi, da ne gre za odsotnost teh vrednot, temveč za načrtno izbrane floskule v obliki protizahodnih parol, ki dajejo volilnemu telesu občutek, da se vladajoča stranka zavzema za domače interese — in to zato, da lahko krade, dokler je na oblasti.

Vladajoča stranka je organizirana oblika kraje. In vse, kar je v sistemu večstrankarske kleptokracije potrebno, je to, da si vladajoča stranka zagotovi zmago na volitvah.

Prekratka razlaga

Edina točka, kjer se z Milanovićem ne strinjam popolnoma, je njegova razlaga, kako si vladajoča stranka zagotovi vsakokratno volilno zmago. Milanović pravi, da s falsificiranjem volitev in/ali s podkupovanjem volilcev.

Mislim, da je ta razlaga “prekratka”. V mnogih kleptokratskih demokracijah — recimo v Putinovi Rusiji, Orbánovi Madžarski, Djukanovićevi Črni gori, prej Chávezovi in zdaj Madurovi Venezueli itd. — sploh ni treba fizično ponarejati glasov in podkupovati volilcev z neposrednimi volilnimi darili.

Volilci samoiniciativno in tako rekoč “svobodno” izvolijo lokalnega samodržca, ker jim je všeč, da “dela red“. Čeprav je tak politik za razliko od drugih, bolj poštenih političnih alternativ dokazano koruptiven, ga imajo raje, ker zna poštimati ključne infrastrukturne zadeve ter odnose z zunanjim svetom in političnimi nasprotniki.

Iste poslovne prakse še naprej

Podobno zgodbo lahko spremljamo tudi v Sloveniji na lokalni ravni. Vsaj v Ljubljani in v Kopru imamo župana Jankovića in Popoviča, ki sta vpletena v številne koruptivne škandale in neetične poslovne prakse, pa sta vseeno — brez prisile, brez neposrednega podkupovanja volilcev in brez fejkanja volilnih rezultatov — vedno znova večinsko izvoljena za še en mandat.

In še nekaj, kar je v bistvu še bolj desperatno.

Ne gre za posamezne, izolirane ekscese, temveč za napako v sistemu. Tudi če zmagoviti kleptokratski stranki spodleti na volitvah — kar se prej ali slej zgodi —, bo njena samodeklarirano poštena in demokratična naslednica nadaljevala z istimi “poslovnimi” praksami. Samo zapolnila bo prazni prostor v obstoječem kleptokratskem sistemu, zamenjala nekaj ključnih ljudi s svojimi lojalnimi vojščaki in kradla volilcem naprej z nezmanjšano intenziteto.

Klepto kultura

Poglejte si Romunijo in Bolgarijo zadnjih 27 let. Kljub številnim preobratom na oblasti se prakse vladanja niso spremenile niti za ped.

Tak je bil tudi mehanizem, ki so ga uporabljali španski osvajalci v Južni Ameriki. (Glej knjigo Why Nations Fail Darona Acemogluja in Jamesa Robinsona.) Konkvistadorji so samo obglavili vrh sistema (poglavarja plemena) in ga zamenjali s svojim človekom, nato pa s pomočjo enako delujočega sistema na enak način ekstrahirali premoženje iz lokalnega okolja.

Za uspešnost take politične strategije je potrebno dvoje: hierarhična, piramidna, centralizirana struktura odločanja in odsotnost sistemskih kontrolnih mehanizmov, ki bi na vseh nivojih preprečevali koruptivne prakse.

To pa pomeni, da če se bodo volilci nekega dne znebili Putina, Orbána, Djukanovića in podobnih, njihovi nasledniki ne bodo prav nič drugačni. In le kako bi lahko bili, ko pa jih sistem, ki temelji na kulturi kleptokracije, s svojimi gladko delujočimi mehanizmi preprosto sili v korupcijo? Kraja je preprosto vgrajena v obstoječi sistem.

Ob tem se mi poraja vprašanje, kako daleč je Slovenija nasploh od tega organiziranega kleptokratskega sistema…

Opomba: Tekst je bil objavljen v nedeljo, 23. julija 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Neliberalne demokracije ali večstrankarske kleptokracije in sistemska korupcija. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.