Bojan Požar se je končno lotil družbeno koristnega dela

24.7.2017 / 06:10 4 komentarji
Seveda pa bo s svojo Drugo priložnostjo aktualen samo toliko časa, dokler bo vsake toliko nekje v SLO izbruhnil požar.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Bojan Požar je podlegel tej običajni in med številnimi slovenskimi novinarji razširjeni psihosocialni motnji, da jim medijski vpliv na lepem ni več dovolj.

Ker pa je Požar bolj ambiciozen, podjeten, iznajdljiv in prefrigan od drugih novinarjev, se je pod vtisom šekaršnjega uspeha svojega angažmaja proti Magni odločil še za nekaj več. Lotil se je družbeno koristnega dela. Ker mediji res niso družbeno koristno delo.

Ali smemo domnevati, da je Požar tak altruist, da si želi za družbo narediti nekaj bolj konkretnega od svojega osnovnega tračarskega angažmaja? Tega ne vemo in ne moremo vedeti. Če bi ga sam vprašal, mu ne bi verjel. Karkoli že bi odgovoril.

Pri Drugi priložnosti, ki jo je ustanovil oz. spromoviral prejšnji teden, ne gre za politične ambicije ali za poslanstvo in poklicanost, temveč za ego. Da je znan in notoričen, je Požarju precej stopilo v glavo. Razen Tereze Vuk in njega ne poznam nikogar, ki bi bil tako neomajno prepričan v svojo genialnost in v svoj prav.

Šlepanje na bolj izkušene

Jasno je, da Požar ne bi ustanovil Druge priložnosti, če ne bi bil v eni osebi ustanovitelj, lastnik, izdajatelj, urednik in pisec Požareporta in če ne bi bil najbolj brani ali znani — če že ne tudi najbolj cenjeni — individualni brand v slovenskih medijih.

Medijski vpliv — ali natančneje: biti znan v medijih in/ali iz medijev — ni garancija za uspeh na političnem področju. Še zlasti ne, če si Požar.

Resda je že marsikdo ustanovil stranko ali gibanje, ne more pa biti katerikoli znani Slovenec izvoljen za poslanca. Razen če se priključi neki stranki — kar pa se ponosni in/ali domišljavi Požar seveda ne bo.

Medijska prezenca ali če hočete popularnost omogoča vstop v politiko samo, če se šlepaš na nekoga bolj in izkušenega, samostojno pa kvečjemu pri tem, da se dokoplješ do kakšnega županskega položaja.

Požarja niti mrtvi!

Požar zagotovo ni tako popularen, priljubljen in vreden (ali deležen) zaupanja kot si sam domišlja. Politiki postanejo brezbarvni estradniki, ne pa tipi kot Požar, ki so si naredili kariero kot kontroverzni mnenjski voditelji.

Če bo ustanovil stranko in šel na volitve — to možnost sam dopušča, “če bo potrebno” oz. če se politika “ne bo odzivala na pritiske” njegovega gibanja (kar se seveda ne bo) —, ne more računati, da bodo njegovi bralci zanj kolikor-toliko množično volili in mu pomagali prestopiti parlamentarni prag.

Daleč od tega. Tako preprosta ta konverzija ni. Med bralcem in volilcem je velika razlika. Samovšečni Požar se ne zaveda, da nima samo fanov, ampak da gre mnogim ljudem tudi tako na živce — četudi ga berejo —, da ga ne bi volili niti mrtvi. Da ne omenjam tistih, ki ga iz higienskih razlogov sploh ne berejo.

Bojan Požar 23. septembra 2015, ko se je še nadejal, da bo s Pečečnikovo pomočjo prevzel kontrolo nad Raščanu zaplenjenimi in Odlazku prepovedanimi revialno-tabloidnimi blagovnimi znamkami nekdanjega Dela Revije. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Agenda, koalicijska pogodba,

Požarjevo pravilo, da Druga priložnost ne bo “azilni dom” za nekdanje ali sedanje, prestopajoče ali celo že propadle politike, je dobro za umetniški vtis njegovega projekta, vendar je trmasto in demagoško. Kompromitiranih politikov seveda ne bi smel spustiti zraven, marsikdo od aktivnih bi mu pa vseeno prav prišel, ker sam očitno ni dovolj pameten glede agende.

To je videti iz manifesta 2P, ki je aktivistična zmeda ekoloških in socialnih problemov, deloma pa tudi gospodarskih in političnih. Požarjev politični program bi lahko napisala in podpisala vsaka kolikor-toliko korektna in dolgočasna opozicijska stranka, obenem pa bi bil dober tudi kot osnutek vladne koalicijske pogodbe, napaberkovane iz državljanskega pizdenja v Facebook skupinah. Kaj vse je zmetal na kup!

Dokler bosta aktualna Magna in Kemis, zraven pa še Drugi tir, bo aktualna tudi Druga priložnost. Kaj pa potem, ko ne bodo več? Bodo postali aktualni vodni viri in zdrava hrana? Pa potem “zlorabljeni otroci” in “živali v domači ali industrijski reji”? Uber in Airbnb kot zgleda “inovativnih rešitev”? Ali pa jih bo naredil aktualne Požar sam?

Rubrika in fusnota

Požar se ima za najpomembnejšega slovenskega novinarja zato, ker si v našem medijskem ekosistemu lasti zasluge za brisanje meje med novico in tračem — in za to, da se razen redkim to zdi najbolj normalna stvar na svetu.

Če se bo zdaj začel ukvarjati s politiko, pa se bojim, da se nam bo najbolj normalna stvar na svetu sčasoma zazdela tudi politika, kjer bo pomagal brisati meje med medijsko prezenco in državljansko ozaveščenostjo ter javnim blagrom in privatnim interesom.

Ampak ne. Saj ne bo nič iz tega. Morda kvečjemu rubrika na Požareportu.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 23. julija 2017, pod naslovom Požarjeva psihosocialna motnja. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE