Ceauşescujev napuh in drugi smrtni grehi v Bukarešti

Bukarešta je kaotično mesto. Čudovite stare vile se sesedajo vase. Ko greš mimo njih, te objame vonj po zaprašenih podstrešjih, pozabljenih kleteh in od sonca razvajenem urinu. Drevesa stegujejo veje skozi okna v hiše, po ograjah pleza slak. Med vilami se bohotijo komunistični monstrumi z zarjavelimi klimami na balkonih. Po ozkih ulicah ropotajo tramvaji. Med njimi nepregledne kolone avtomobilov. Lepih, novih, svetlečih. Na pločnikih pa razpadajo stare lade in dacie.

V pritličjih zapuščenih hiš se odpirajo fensi restavracije s konceptom, brivci z odbitimi logotipi, veganske restavracije in skvoterske pop-up beznice. Ob naročilu dobiš na mizo budilko, ki zazvoni čez eno uro. Vsaka ura te stane 10 lejev, kar je približno 3€. To je vse, kar ti zaračunajo. Spiješ lahko, kolikor pač v eni uri zmoreš.

Še dobro, da v te lokale ne prihajajo horde Slovencev, od katerih bi vsak v tem času spil tri velike pire. Zagotovo bi že naslednji dan zaprli svoja zarjavela vrata.

DDR stil

Pod Ceauşescujem je Bukarešta dobila svoj vzhodnonemški stil. Dosmrtnemu predsedniku so šle najbolj na jetra cerkve. Ni jih upal ravno porušiti, zato jih je največkrat obzidal z brezobličnimi betonskimi stavbami. Neredko se je tudi zgodilo, da je prebivalce Bukarešte med popoldanskim kozarcem mlačne vode presenetila cerkev, ki se je na železnih valjih peljala mimo njihovega okna.

Želela sva si ogledati Ljudsko hišo — kot jo je poimenoval Nicolae Ceauşescu, ki jo je dal postaviti — oz. Palačo parlamenta. Največje administrativno poslopje na svetu. Za gradnjo so podrli šestino Bukarešte. Prepričana sem, da 40.000 prebivalcem, ki so jih nagnali iz centra, niso ravno podarili novih penthousov.

Gradnja je stala 3 milijarde (današnjih) evrov — v posmeh lačnemu ljudstvu. Ko so gradnjo kolikor-toliko končali in prižgali luči v vseh 1500 prostorih, je cela Bukarešta ostala v temi. Danes za elektriko letno porabijo več kot srednje veliko mesto. Dvajset metrov pod zemljo je nuklearni bunker.

Novinarji so med prvimi ogledi vprašali vodiča, kje sta Nicolae in Elena Ceauşescu imela bazen. Vodič je začudeno odvrnil, da bazena ni. Potem so se med vohljanjem po prostranih sobanah izgubili in se naenkrat znašli — pred bazenom.

Kje sta res živela

Ceauşescu in njegova naduta Elena nista tam nikoli uradovala: Palačo so začeli graditi leta 1984, 22. decembra 1989 pa se je začela romunska revolucija. Tri dni pozneje je predsedniški par končal pred strelskim vodom. Pokopali so ju ločeno in ležita v slabo označenih grobovih.

Danes imajo v Palači romunski parlament in senat ter Nacionalni muzej sodobne umetnosti in Muzej komunističnega totalitarizma.

Če hočeš na vódeno turo, moraš imeti s seboj osebno izkaznico. Ker sva pač osla, sva dokumente pustila na recepciji. In ko sva se naslednji dan pri 35° privlekla do parlamenta, je bil zaprt zaradi konference. Za ogled sva se obrisala pod nosom.

Zato sva si raje ogledala hišo, v kateri sta Ceauşescuja zares živela. To je vila, ki stoji v najbolj nobel četrti, obdani z ambasadami in vilami. Pred vstopom ti na čevlje nataknejo zdravniške stopalke. Kar je vsekakor bolje, kot da bi v notranjosti smrdelo po štumfih prepotenih turistov…

Žurati z Gadafijem

Glede na to, da je Nicolai imel samo štiri, Elena pa tri razrede osnovne šole, sta imela zelo prefinjen okus. In dobre arhitekte.

Hišo so z leti dograjevali, a že sama sprejemnica ti vzame dih. Z lesom opažene stene, muranski mozaiki, perzijske preproge. Vsak član družine je imel svoj apartma. To pomeni salon, spalnico, kopalnico in garderobno sobo.

Imela sta 3 otroke. Sicer se šepeta, da je imel Nicolai tudi nezakonskega sina, a tega nihče ni potrdil. Najbrž pa tudi sam ne skače naokoli in zahteva DNK testa.

Eden od uradnih sinov je še živ. Bil je profesor na fakulteti za fiziko. Kar se je Eleni ziher zdelo blazno nobel, saj je sama vedno hotela predavati na faksu za kemijo. V času njene vladavine si je dala podeliti naslov doktorice znanosti, kar je bila tema mnogih vicev. Baje pa je bila v resnici kar dobra šivilja.

Hči Zoya je bila matematičarka, najmlajši sin pa playboy, ki se je družil s sinom Sadama Huseina Udayem. Danes sta oba mrtva. Za Zoyo se govori, da je sama pobegnila pred neslavnim bremenom zgodovine.

Vsak od njih je imel v hiši svoj apartma, opremljen v stilu evropskih dvorov in s svilenimi tapetami. Otroci so se ob polnoletnosti odselili. Lahko si mislimo, da bi bilo bedno pripeljati domov nažgane frende, medtem ko bi foter na vrtu z Gadafijem pil cujko.

Cujka je romunsko šljivovica, po kateri bi človek res najraje streljal. Zjutraj predvsem v lastno glavo.

Napuh

Elena in Nicolai sta tudi imela vsak svoj dnevni apartma in skupne sobane.

Najimpozantnejša je zlata kopalnica. Pa tudi njuna garderobna soba, ki meri čez 80 m² in je še danes polna njunih oblačil. Krzno kar buhti z obešalnikov.

Če mene vprašate, nekega blaznega smisla za oblačenja ravno nista imela. Cunje sta pri krojačih naročala na podlagi slik iz tujih revij. Čevlje takisto. Nabrž sta najraje listala sovjetsko Pravdo. Drugega izgovora za bedne kroje nimata.

V kleti hiše sta imela spa, ki spominja na mučilnico. Ogromni piskri iz inoxa, v katerih sta se namakala, in čudne podmornice, za katere nimam pojma, čému bi lahko bile namenjene. Mogoče odstranjevanju kurjih očes zaradi tistih grdih čevljev.

Na koncu preseneti ogromen bazen. Stene so obdane z ogromnim mozaikom iz italijanskega kamna. Dva mojstra sta najbrž polovico svoje delovne dobe ustvarjala mozaike v njuni hiši.

Nicolaiev najljubši motiv je bil pav. Prvič ga je videl na obisku na Japonskem in domov pripeljal en par. Potomci teh dveh pavov še danes skovikajo na notranjem dvorišču. V posmeh in opomin, da te napuh lahko stane glave.

Če ne prej, pa čez 24 let.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 20. julija 2017 na avtoričini spletni strani Moj B®log pod naslovom Usodni grehi in napuh v Bukarešti. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.