Kako se znebiti neoliberalizma (ne pa tudi liberalizma)?
Komentar Sebastiana Buckupa iz World Economic Foruma o koncu vere v neoliberalizem mi je dokaj simpatičen. Govori o dveh tendencah, ki ju sprošča tehnološki razvoj.
Prva tendenca je difuzija novih tehnoloških rešitev, od katerih imajo vsi koristi. Druga pa je koncentracija, pri kateri tehnološki leaderji ali nekaj najbolj drznih podjetij pobere večino tržnih deležev in korporativnih dobičkov — kar povzroča in še povečuje neenakost med ljudmi.
Koncentracija v gospodarstvih razvitih držav se je v zadnjih štirih desetletjih močno povečala, s tem pa tudi neenakost.
Glavna krivda je na strani države kot regulatorja. Bolj kot reguliranje tržne moči velikih podjetij in preusmerjanje dobičkov v politični vpliv je države skrbelo, da ne bi preveč ščitile manj konkurenčnih podjetij.
Pravljica o nepotrebnosti regulacije
Schumpetrova hipoteza, da se z regulacijo konkurence ni treba ukvarjati, ker bo vstop novih podjetij pometel z velikimi tržnimi deleži, se je izkazala za pravljico — velika podjetja z velikanskimi dobički pred desetimi leti imajo tudi danes velikanske dobičke.
Neoliberalizem kot vera v univerzalno moč trga se je izkazal kot napačna in škodljiva doktrina.
Buckup govori o tem, da je zanašanje na tržne sile — ali na enakopraven dostop do izobraževanja —, ki da lahko fundamentalno spremenijo sedanje stanje, iluzorno. Potrebna je bolj aktivna vloga države — od regulacije in spodbujanja gospodarstva pa do socialnih politik (minimalna plača, univerzalni temeljni dohodek).
V prihodnjih letih bo namreč prišlo do bitke med dvema progresivnima linijama: med tisto, ki si želi razvojnih politik za manj koncentracije in več inkluzivnosti, in tisto, ki bi za uničenje koncentracije žrtvovala tudi zaprtje trgov in družb.
Torej borba med tistimi, ki bi radi mrtvemu neoliberalizmu odvzeli samo predpono “neo”, in tistimi, ki bi radi odpravili kar koren “liberalizem”.
Progresivizem
Vendar pa bo za to treba omejiti tudi sam učbeniški liberalizem in prakso globalnega liberalizma, kakršen se je izoblikoval v zadnjih treh desetletjih — prosto trgovino in prost pretok finančnega kapitala —, hkrati pa državam dovoliti, da spet posežejo po industrijskih politikah za spodbujanje posameznih panog in številnih korektivnih, razvojnih in socialnih politikah, kakršni sta šolstvo in zdravstvo.
Neoliberalizem brez predpone “neo” ne bo dovolj. Tudi sam učbeniški in praktični liberalizem bosta morala žrtvovati del svojega pomena.
Mene ne bi motilo, če bi liberalizem zamenjali s progresivizmom. Prav nobenega dokaza namreč ni — ne teoretičnega niti praktičnega —, da je popolnoma dereguliran (liberalni) sistem družbeno učinkovitejši od hibridnega sistema z razumno regulacijo na nekaterih področjih in večjo deregulacijo na drugih.
Vse današnje razvite države — in vse tiste, ki danes dosegajo najvišjo stopnjo razvoja — so to dosegle prav z veliko mero regulacije. Postopne deregulacije so se lotile šele potem, ko so se primerno razvile in dozorele za liberalizacijo.
Opomba: Tekst je bil objavljen v ponedeljek, 17. julija 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom Kako se znebiti neoliberalizma, brez da bi ubili liberalizem?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
