Vlada vam bo lahko med izrednim stanjem izključila internet in telefon
Državni zbor je na redni seji 11. julija sprejel novelo Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1C). Novela v slovenski pravni red prenaša Direktivo 2014/61/EU o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti in uvaja nekaj popravkov dosedanjega zakona.
Med obsežnimi spremembami so ostale precej neopažene spremembe 83. člena, ki omogočajo omejevanje in celo izključitev vseh komunikacij v primeru izjemnih stanj. Opredelitev izjemnih stanj in ukrepov je ohlapna in nejasna. Novela daje Vladi široka pooblastila in diskrecijsko pravico za omejevanje človekovih pravic v izjemnih stanjih, zlasti pravice do svobode izražanja ter gospodarskih in družbenih svoboščin.
Ohlapne in nejasne spremembe zakona
Med javno razpravo o noveli ZEKom-1C je Informacijski pooblaščenec opozoril na nedoslednost med določbami tako obstoječega kot predlaganega 83. člena (ukrepi v primeru izrednih stanj) in 203. člena (omrežna nevtralnost), ki skupaj urejata primere, ko morajo operaterji omogočiti prednostno delovanje tistih delov omrežja, ki so nujni za nemoteno delovanje omrežnih nosilcev varnostnega in obrambnega sistema, sistema zaščite in reševanja ter za podporo delovanju kritične infrastrukture, kot jo določi Vlada.
Združenje za informatiko in telekomunikacije pri GZS pa je opozorilo, da bi zagotavljanje prednosti moralo biti omejeno le na javno dostopne telefonske storitve, saj v primeru razširitve na javno dostopne elektronske komunikacijske storitve sploh ni jasno, za katere storitve in kako morajo operaterji zagotavljati funkcijo prednosti. V drugem branju pa Združenje — presenetljivo — pripomb na 83. člen ni imelo. Vlada je z jasnejšo dikcijo določila, da ukrepi veljajo le v času izrednih stanj. Kljub opozorilom operaterjev pa je vztrajala, da ukrepi veljavo za vse javno dostopne elektronske komunikacijske storitve in ne le za javno dostopne telefonske storitve. Zamenjavo dikcije “javno telefonsko omrežje” z “javnim komunikacijskim omrežjem” je Vlada utemeljila s tehnološkim razvojem.
Pri tem se ukrepi ne nalagajo za posamezne storitve, ampak za priključne točke. To pomeni, da bo po uveljavitvi ZEKom-1C v izjemnih stanjih mogoče zakonito omejiti ali celo povsem izključiti vse komunikacije, vključno z dostopom do interneta. V mnenju k predlogu novele ZEKom-1C je zakonodajno-pravna služba DZ opozorila Odbor za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo na preohlapne in nejasne spremembe 83. člena.
Po njenem mnenju bi bilo treba v okviru spremenjenega drugega odstavka določiti kriterije za opredelitev priključnih točk s funkcijo prednosti, saj bi lahko bila določba v tem delu preohlapna in z vidika subjekta, ki te točke določi, nejasna — kar je pomembno tudi zaradi rešitve, da bo točka tak status v javnih komunikacijah ohranila tudi sicer.
Precizirati bi morali tudi pojem “izrednih stanj”, saj predlagano besedilo ne daje podlage za presojo, v katerih okoliščinah bo ukrep dodelitve prednosti posameznih omrežnih priključnih točk dopustno uporabiti. Odbor mnenja Zakonodajno-pravne službe ni upošteval.
Izključitve komunikacij zaradi zastarelih in preširokih definicij
S sprejemom novele ZEKom-1C se bo Slovenija uvrstila med države z ohlapno zakonodajo, ki daje pristojnim organom široka pooblastila in veliko diskrecijsko pravico za omejevanje ali popolno izključitev komunikacij v izrednih stanjih, vključno z dostopom do interneta.
V zadnjih letih je bilo veliko izključitev komunikacij po svetu — od izključitev mobilnih omrežij v posameznih mestih ali regijah do dostopa do interneta, kar vključuje izključitev dostopa do posameznih spletnih strani, družbenih omrežij ali aplikacij za sporočanje. Po podatkih Brookinsovega centra za tehnološke inovacije je bilo med 1. julijem 2015 in 30. junijem 2016 zaznanih in analiziranih 81 izključitev interneta v 19 državah: Indiji (22), Iraku (22), Siriji (8), Pakistanu (6), Turčiji (3), Bangladešu (2), Braziliji (2), Severni Koreji (2), Republiki Kongo (2), Ugandi (2), Vietnamu (2) in po eden v Alžiriji, Bahrajnu, Čadu, Etiopiji, Libiji, Maroku, Savdski Arabiji in Siriji (območje ISIS). Države za izključitev komunikacij navajajo različne razloge — od nacionalne varnosti do preprečevanja množičnih neredov.
V teh postopkih je problematična zlasti zastarela, nepregledna in preohlapna zakonodaja, ki daje preširoka pooblastila pristojnim organom za arbitrarno odločanje o ukrepih, ki omejujejo človekove pravice. Nekatere države imajo tudi preohlapne definicije izjemnih stanj. V Indiji imajo podlago za izključitev komunikacij celo v zakonu iz konca 19. stoletja (Telegrafski zakon iz leta 1885). V drugih državah so zakone sprejemali ali posodabljali pred mnogimi leti ali celo desetletji, ko današnjega pomena interneta za gospodarski in družbeni razvoj niso mogli poznati ali predvideti.
Dostop do interneta je predpogoj za uveljavljanje človekovih pravic
Dostop do interneta in mobilne komunikacije so danes pomembne za gospodarski in družbeni razvoj. Ključne so tudi za uveljavljanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin kot so svoboda izražanja (recimo Poročilo posebnega poročevalca za spodbujanje in zaščito pravice do svobode mnenja in izražanja, Generalna skupščina ZN, št. A/HRC/17/27, 16. maj 2011), pravica do zbiranja in združevanja ter gospodarske in družbene svoboščine.
Po podatkih Globalnega digitalnega poročila za leto 2017 imata mobilni telefon skoraj dve tretjini, dostop do interneta pa polovica svetovnega prebivalstva. Več kot polovica vseh mobilnih povezav je širokopasovnih in več kot polovica svetovnega spletnega prometa poteka po mobilnih telefonih.
Kakršnokoli omejevanje ali celo prekinitev komunikacij ima zato mnogo bolj negativne gospodarske in družbene učinke, kot v času telegrafa ali fiksne telefonije. Žal pa tudi mednarodni pravni akti, ki urejajo mednarodne komunikacije, niso sledili razvoju in ne upoštevajo niti gospodarske in družbene realnosti niti mednarodnega prava in norm o človekovih pravicah in svoboščinah.
Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU), ki je specializirana agencija Združenih narodov za spodbujanje razvoja ter uporabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij, v svoji temeljni listini iz leta 1992 — Ustavi ITU — ščiti pravico javnosti do prostega pretoka informacij in komuniciranja prek mednarodnih komunikacijskih zvez, brez prioritet in preferenc (33. člen). Hkrati pa dopušča tudi ustavitev prenosa informacij, ki ogrožajo varnost države ali nasprotujejo njenim zakonom, javnemu redu ali spodobnosti (34. člen).
Te določbe, podobne tistim v indijskem zakonu iz leta 1885, so preveč splošne in ohlapne, da bi lahko bile podlaga za določitev situacij, v katerih bi prekinitev komunikacij bila upravičena. Očitno je, da bi tudi Ustavo ITU morali reformirati v skladu z mednarodnim pravom in normami o človekovih pravicah. A ta proces, kot smo videli leta 2012 na svetovni konferenci o mednarodnih telekomunikacijah pri spremembah Mednarodnih telekomunikacijskih pravil (ITR), je dolgotrajen in ne zmeraj uspešen.
Nadaljevanje jutri.
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu Competitive Analysis & Foresight: Policy, Regulation and Strategy in Network Industries, Media and Technology v ponedeljek, 10. julija, pod naslovom Novela zakona o elektronskih komunikacijah ni skladna z mednarodnim pravom o človekovih pravicah. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.