Ta spomenik je skregan z elementarnim človeškim čustvovanjem
Ne morem si zapomniti, ali se novemu spomeniku na ljubljanskem Kongresnem trgu reče “spomenik vsem žrtvam vojn” ali “spomenik žrtvam vseh vojn”. Razlika med enim in drugim ni zanemarljiva — je pa seveda tipično, da si človek tega ne more prav zlahka zapomniti. Ker nam jezik šepeta, da v resnici ni tako pomembna, kot nam hočejo s tem poimenovanjem dopovedati.
Spomenik spravi — kot mu iz praktičnih razlogov in v izogib pomotam rečem — se mi zdi brez veze. Ker ga ne rabimo. Ker nima smisla. Po mojem ne bo niti malo pripomogel k spravi. Ne bo ne prepričal ne zbližal ljudi na nasprotnih zgodovinskih in političnih bregovih, zaradi katerih se to rekonciliacijo sploh gremo.
Da bi to čim bolje argumentiral, se bom poskusil vživeti najprej v levičarsko, potem pa še v desničarsko kožo in vam z vsakega stališča posebej dopovedal, kaj je s spomenikom narobe.
Uzurpacija javnega prostora
Če sem recimo levičar, ki so mu ljubši partizani kot pa domobranci — nasploh pa ne preveč te 75 let stare teme —, potem mi gre na živce predvsem to, da je ta spomenik v najstrožjem centru glavnega mesta. Zdi se mi namreč duhamorno živeti v mestu in državi, ki je za lokacijo zgodovinsko svarilne nepremičnine uzurpirala morda najlepši trg, ki ga premoremo.
Ali povedano naravnost: zato, ker so neki idioti, pijani od zmagoslavja, brez sojenja pobili svoje poražene nasprotnike, nam kot civilistom iz 21. stoletja ni treba hoditi po stiliziranih in zabetoniranih kosteh anonimnih žrtev bivšega režima.
Če že, bi tak spomenik morali postaviti nekje v nekem gozdu ali na jasi, kjer vlada božji mir. Daleč od ljudi, ne pa tako rekoč na podzemni garaži.
To je ta osrednjeslovenska obsesija, da mora biti poslancem in občanom vse pri roki. Kongresni trg je uzurpiran za slavilne in komemorativne — v vsakem primeru krivdne, terapevtske — namene. Iz glavnega trga so naredili pokopališče za zidom nacionalne psihiatrične klinike.
Partizani še enega spomenika ne rabijo, ker jih imajo že več kot dovolj iz preteklosti. Domobranci pa si ga ne zaslužijo, ker izdajalcem pač nobena normalna država ne bo postavljala spomenikov. — [Fotografija: Marko Crnkovič]
Ena domovina ni nobena
Če sem desničar, pa mi spomenik že zato ne more biti všeč, ker se odgovornim osebam ni zdelo vredno niti toliko potruditi, da bi nanj vklesali kak drug tekst in ne tistega, ki so ga vklesali že na grobnico narodnih herojev pred skoraj 70 leti. V sarkofag s tem napisom so pozneje pokopavali tudi druge pripadnike povojne nomenklature.
Drugi desničarski pomislek pa še bolj zadeva bistvo spomenika in nasploh idejo sprave, kot si jo oblast predstavlja.
Tako je Janša v torek izjavil na Twitterju: “Novo izkrivljanje resnice. Vojna je za množično komunistično morijo [leta] 1945 kriva toliko[,] kot je puška kriva za umor.”
Janša ima v bistvu prav. Namen spomenika zagotovo ni izkrivljanje resnice, seveda pa z desničarskega stališča to tako izpade. Govoriti v zvezi s spomenikom sprave o “žrtvah vseh vojn” je namreč evfemizem, ki ga drugače misleči nočejo sprejeti. Zadovoljni bi bili samo z dikcijo, da gre za spomenik “žrtvam revolucionarnega nasilja”.
To pričakovati ali magari zahtevati ni nelogično in neumestno. Spomenik, kakršnega (si) je dal postaviti Pahor, je v nekem smislu samo še en spomenik partizanom več — a s to razliko, da je namenjen tudi domobrancem, ki so bili nominalno gledano prav tako žrtve vojne.
Elementarno čustvovanje
Partizani še enega spomenika ne rabijo, ker jih imajo že več kot dovolj iz preteklosti. Domobranci pa si ga ne zaslužijo, ker izdajalcem pač nobena normalna država ne bo postavljala spomenikov. Za to, kar hočemo doseči — torej spravo — že po definiciji sploh ne rabimo spomenika. Spomeniki so namenjeni ljudem, ponavadi mrtvim, in praviloma ne tistim skupaj, ki so se med seboj pobijali ali se sovražili.
To je skregano z elementarnim človeškim čustvovanjem neglede na politične delitve. Spomeniki niso za to. Spomeniki so namenjeni in posvečeni posameznikom ali skupinam, ne pa kar počez vsem mrtvim kar tako, ki jih druži samo to, da so umrli v vojnah in “z vojnami povezanih dogodkih”.
Ta spomenik je absurdna travestija pred desetletji zamišljene pomiritve, kakršno si je že takrat ne zelo času primerno zamislila Spomenka Hribar in ki jo je Pahor v nadaljevanju te žalostne slovenske zgodbe s svojim posodobljenim vsegliharstvom izpraznil do konca.
Želeli ste, poslušajte.
Ponavljam: novi spomenik je brez veze. Zaradi njega med Slovenci ne bo na lepem zavladala čudežna sprava.
Če sem čisto iskren, jaz sem nad spravo obupal — pa ne samo obupal, ampak tudi začel verjeti, da je ne rabimo. Najbolje bi bilo, da na vse pozabimo. Morali bi se zmeniti, da bomo nehali postavljati fancy spomenike (in nanje vklesavati drugorazredne in kompromitirane verze) in omenjati tako partizanska kot tudi domobranska junaštva in grozodejstva, zasluge in izdajstva.
O tem sploh ne bi več smeli govoriti. Nehajmo po eni strani proslavljati dan zmage s komunističnimi konotacijami, odjebimo Zvezo borcev in Svetlano Makarovič, po drugi strani pa nehajmo tudi s komemoracijami v Hudi jami, Rogu in Šentjoštu.
Dovolj je bilo tega. Dovolj je bilo levičarskega nakladanja o spravi in pretvarjanja, da smo — no, so — naredili vse, kar so mogli, ampak da na drugi, užaljeni strani ni posluha.
Seveda ni posluha. In le zakaj bi bil? Ne čudite se, da so desničarji vedno bolj nori in da še nikoli niso sejali takega protikomunističnega in celo protidržavnega, že kar izdajalskega sovraštva kot se to zdaj dogaja po zaslugi SDS in Nove24TV.
Želeli ste, poslušajte. To bo šlo samo še na slabše.
Opomba: Kolumna je na novo napisana verzija teksta, napisanega za tiskano izdajo Večera v nedeljo, 16. julija 2017, objavljenega na spletni strani Večera v četrtek, 13. julija 2017, pod naslovom Zakaj je spomenik vsem žrtvam brez zveze.