Varčevanje? Ne, ampak fehtarija, zastonjkarstvo, koristoljubje!
Ni skrivnost ni, da sem tudi letos delala PR za festival Pivo in cvetje Laško, zato lahko to tudi mirno zapišem. Če ne zaradi ljudi, ki me že vrsto let tam obkrožajo, pa zaradi letošnjih 150 novinarjev in fotografov — lani 120, predlani 170… —, ki se akreditirajo na festivalu.
Festival cenim, ker v svoji strategiji usklajeno razvija svoji ključni usmeritvi: razvoj in promocijo domače glasbe, ki ji s primerno težo dodaja še globalne zvezdnike, ter odgovornost in skrb za ohranjanje slovenske kulturne in zgodovinske dediščine.
Čeprav bi ti dve vsebini lahko živeli vsaka zase, sta se na tem festivalu znašli v krasni simbiozi. Če bi eno odvzeli, bi drugi zelo manjkala. Poklon Pivovarni Laško Union, ki je vsa ta leta vlagala znatna sredstva, da je festival ne samo obstal, temveč tudi rasel.
Letos so novi lastniki to številko tudi razkrili. Gre za več kot miljon evrov za vsak festival.
Brezplačni vozni red
Vsakomur, ki je to sliko poznal nekoliko podrobneje, bi moralo biti jasno, da brezplačni “vozni red” tako velikega dogodka ne more trajati v neskončnost. Razvoj prireditve, ki pripelje v mesto z malo več kot 3000 prebivalcev 50 bendov z vseh koncev sveta in 100.000 obiskovalcev, zahteva pošteno in pravično porazdelitev med vse, ki od tega nekaj imajo.
Pa poglejmo.
Pivovarna Laško Union zvari pivo, ki ga prodajo v štirih dneh,, kolikor traja festival, v manj kot enem dnevu. Zato je jasno, da tega dogodka ne delajo zaradi neposrednih prodajnih učinkov ali pospeševanja prodaje, kot bi rekli v marketingu. Vlaganje v festival je vlaganje v prepoznavnost in dolgoročno lojalnost blagovni znamki. Ker poznam marketinške budžete velikih slovenskih podjetij, lahko mirno zapišem, da je ta vložek PLU izjemno bogat.
Dober posel
Domačinom, ki nimajo nikakršnega gospodarskega posla s festivalom, gre verjetno festival na živce. V teh dneh se jim življenje obrne na glavo. Večerni trušč in jutranji ropot komunale, ki vestno počisti vso nesnago prejšnjega dne? Ne, hvala! Nekateri se v tem času odselijo na vikende ali načrtno odidejo na dopust.
Od festivala imajo dober posel lokalni gostinci, trgovci, hotelirji, ponudniki vsebin v luna parku in še kdo. Malo gospodarstvo v času festivala v Laškem zacveti.
Od festivala ima veliko tudi občina, ki uspešno gradi pozicijo Laškega kot turistične destinacije in je pri organizaciji tudi aktivni partner z lokalno turistično organizacijo, ki pri tem povezuje številna kulturna društva in hortikulturno društvo.
Letos pa šok
Seveda imajo od festivala ogromno tudi ljubitelji glasbe. Do letos so vse koncerte — ki jih je vedno okrog 50 — lahko obiskali zastonj. Ves svoj budžet za festival so tako porabili za hrano in pijačo ter nastanitev in prevoz. Skratka, za ljudi je bil festival res en sam užitek!
Letos pa šok. Vstopnina.
Maja so stale karte s popusti 10€ na dan. Za kakšnih 15 koncertov na dan. Junija so stale 12€. Z zadnjim popustom 13,50€. Polna cena je znašala 15€.
Za marsikoga veliko — a v primerjavi z drugimi, sorodnimi festivali v resnici poceni. Manj kot evro na koncert z vstopnico, kupljeno v predprodaji, in 1€ na koncert po polni ceni.
Prijatelji v narekovajih
In kaj naredijo Slovenci, kadar nekdo uvede vstopnino?
Najprej bentijo in pljuvajo po socialnih omrežjih. Kletvice in grožnje, brezobzirnost in nizkotnost komuniciranja pridejo na dan v vsej svoji primitivnosti.
In ko si na tak način do konca dajo duška, začnejo razmišljati, koga poklicati, da bi dobili zastonj vstopnico. Takrat se spomnijo na prijatelje, ki jih niso videli 10 in več let in ki v resnici to sploh niso. Kdorkoli pride prav. Znanci in sorodniki in vsi, ki jih poznamo, da le imajo neko povezavo z organizatorjem dogodka. Stavek, ki ga najpogosteje slišim zadnje dni, se glasi: “Ti, a mi lahko zrihtaš…”
Pa ne gre samo za običajne ljudi, ki bi prišli na festival kot gostje. Tudi novinarji imajo prijatelje, ki iščejo takšne zveze. Najbolj iznajdljivi novinarji mi svoje prijatelje poskušajo prodati kot sodelavce v svojih redakcijah. Najpogosteje so to fotografi, četudi je to isto uredništvo že prijavilo svojega fotografa in čeprav vemo, da mediji v zanje neprijaznih časih ne razsipavajo z dnevnicami. In če niso fotografi, so pa svobodni novinarji ali vsaj asistenti kamermanov. Prijaviti poskušajo soproge, brate, sestre. In vse samo zato, da prihranijo za vstopnico.
Razumem logiko varčevanja — toda to z varčevanjem nima nobene zveze. Ni varčevanje, če kličeš “prijatelja”, da ti zrihta gratis karto. To je navadna fehtarija, zastonjkarska filozofija in koristoljubje. Hočeš dober festival, zanj pa nisi pripravjen plačati niti 10€. Gre za pomanjkanje odgovornosti, izkoriščanje, nenazadnje tudi za laži.
Do kolektivne, nacionalne zrelosti nam še zelo veliko manjka.
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.