Spomenik sprave: Za začetek, kaj ste hoteli povedati s tem Župančičem?

Spomenik, ki ga je nepismena oblast včeraj uradno odkrila in krstila pod obupnim in nezapomnljivim imenom “spomenik vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam”, ne more biti drugačen kot zgrešen.

S takim poimenovanjem, s takšno simboliko in postavitvijo ter z literarno in slovnično sumljivim napisom “domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt” je politika v resnici postavila nagrobnik pieteti do mrtvih, političnim razlikam in različnim pogledom na zgodovino, arhitekturnemu oblikovanju in urbanističnemu planiranju, nenazadnje pa tudi vrednotenju literature in javni rabi poezije.

Spomenik spravi je v vseh teh ozirih zgrešen. Popolnoma zgrešen.

Oton Župančič, prvič

Najprej je bila beseda — zato začenjam s tekstom Otona Župančiča. Pa tudi zato, ker še nikomur ni prišlo na misel, da bi se v zvezi s spomenikom spravil ravno na Župančiča. Poezija in literatura — in teksti nasploh — pač vsem dol visijo.

Meni pa ne. Konkretni “napis spominske narave” je po mojem glavni vir zgrešenosti tega spomenika. Iz tega vse izhaja.

Oton Župančič je najbolj precenjen pesnik, kar jih premore slovenska literarna zgodovina. Vsaj med velikimi, kanoniziranimi avtorji.

In ne samo to. V svojem poznem, kratkem, povojnem obdobju, ko so nastali dotični priložnostni verzi, je bil tudi izrazit režimski pesnik — oficielno razglašen za “ljudskega pesnika” —, kar zadeve samo še poslabšuje.

Citat na spomeniku dokazuje, da so postavitelji pri izbiri šli na prvo žogo. To predvidljivo, patetično bluzenje o “eni” domovini. Teorija naroda iz 19. stoletja za državotvornost 21. stoletja.

Oton Župančič, drugič

Za spomenik je bil razpisan natečaj. Prispele načrte je ocenjevala za arhitekturo in urbanizem kompetentna komisija. Pri odločitvi sicer ni imela srečne roke, ampak to je vsaj stvar debate.

Literarnega citata pa tako rekoč nihče ni izbral. Župančiča so kratko-malo uzakonili. Dobesedno. Gre za 7.a člen Zakona o vojnih grobiščih (ZVG), dodan z novelo leta 2009, ki se glasi takole:

“V glavnem mestu države se postavi spomenik vsem žrtvam vojn, [zakaj ta vejica? op. avt.] in z vojnami povezanih žrtev na območju Republike Slovenije. Na spomeniku se kot napis spominske narave uporabi prva kitica pesmi Otona Župančiča ‘Domovina je ena’.”

Niso debatirali o možnih opcijah. Nihče se ni posvetoval z literarnozgodovinsko in komunikacijsko stroko, kaj hočejo povedati s citatom in izborom pesnika.

Župančič se je kot samoumevna, ziheraška ideja ponujal kar sam. Župančič naj bo! Domovina je ena! Logično! Preverjeno! Kaj pa drugega? Za pravniške zakonodajalce kot nalašč!

Heroji in antijunaki

In kot da ne bi bilo dovolj že to, da je Župančič neprimeren tako v literarnem kot duhovnozgodovinskem smislu, pa so za nameček kompromitirani tudi ti konkretni verzi.

Če morda niste vedeli, gre za iste verze, ki jih je povojna oblast uporabila že leta 1949 za napis na grobnici narodnih herojev na drugi strani parlamenta (ki ga takrat še ni bilo: ne stavbe ne institucije). Župančič jih je 12. decembra 1948 napisal po naročilu.

Neprimernost “ene, vsem dodeljene domovine” postane s tem še bolj nevzdržna. Morda so bili ti verzi pred skoraj 70 leti primerni za narodne heroje (in pozneje umrle in tam pokopane pripadnike socialistične nomenklature).

Ne morejo pa biti primerni danes. Še posebej ne v posplošenem in podržavljenem, pietetno izenačevalnem, prvonovembrskem smislu vseh svetih pokojnikov.

Župančič je (bil) morda primeren za tiste, ki so padli kot heroji na pravi strani, ne more pa biti primeren za tiste, ki so padli kot tragični antijunaki na nepravi strani — da ne rečem kot žrtve tistih prvih.

Čitalničar na Instagramu

Toliko o tem, kako in koliko so politiki in njihov intelektualni backup — če so ga imeli — sploh razmišljali o literarnih aspektih tega spomenika.

Aja, pa še nekaj.

Najprominentnejši promotor sprave in eden od glavnih pobudnikov za postavitev tega zgrešenega spomenika je seveda Borut Pahor. In poglejte to neverjetno diskrepanco: po eni strani se naš hipermoderni predsednik za 21. stoletje afná s selfiji na Instagramu, po drugi pa nam na spomeniku kot kakšen čitalničar in preporoditelj iz 19. stoletja zateženo ponuja v branje drugorazredno poezijo, o kateri se niti miškam malim ni treba več učiti v šolah.

Nadaljevanje sledi.