Kakšna bo novinarska etika robota?
Trendi medijske industrije prinašajo marsikaj, na kar si še desetletje nazaj ne bi upali niti pomisliti. Kar četrtina svetovnega prebivalstva uporablja Facebook. Gre za platformo, ki nas povezuje in obenem odtujuje.
A bolj kot to vznemirja dejstvo, da nam ponuja večino tistega, kar tudi običajni medijski potrošnik potrebuje: novice, informacije, mnenja.
Čeprav uporabnik Facebooka živi v prepričanju, da gre za “njemu prilagojeno” platformo in da v posredovanju sporočil ni posebne potrebe po objektivnosti in korektnosti, pa z lahkoto izpusti spremljanje dnevnih novic preko medijev, ker mu ponudnik “vsega, kar potrebuje”, ponudi tudi to.
Facebook je zvesti spremljevalec že dveh milijard Zemljanov. Dve milijardi prebivalcev našega planeta spremlja eno samo “uredništvo”, ki razpolaga s podatki o naših bolj ali manj osebnih doživetjih, ki jih delimo s svojimi “prijatelji”. Ima vpogled v našo preteklost in glede na naše objave zaznava naše razpoloženje.
Psihoanaliza našega ravnanja
Spretna psihoanaliza našega ravnanja s tem spletnim družbenim omrežjem pokaže, kaj smo in kaj mislimo, da smo. Še več! Pokaže celo, kaj želimo biti. Je izjemno orodje za ponudbo produktov in storitev, ki pogosto pridejo “ob pravem času”.
Srhljivo je, kako nas ima v oblasti! Velik del mlade populacije si ne zna predstavljati, da bi ostal brez svojega zvestega spremljevalca, rame za tolažbo, kanala za razširjanje veselja in vsega, kar nas v določenem trenutku zaznamuje.
Množica sporočil in ponudb, ki jih dobivamo na svoj Facebook, pa je tudi personalizirana in lokalizirana informacija. Klasični mediji tega ne morejo narediti. V skrbi za objektivnost in verodostojnost ne morejo posredovati samo tistega, kar si želimo, in na tak način, kot si želimo.
Facebook je uporabnika naredil tako pasivnega, da sploh ne išče novic, ker jih dobi še prej, kot nanje sploh pomisli. Facebook je ogrozil medijsko ponudbo, ker ga v medijih in z mediji ne moreš prehiteti.
Spominjam se velikega požara v Mariboru leta 2013. Facebook je prinašal grozljive posnetke črnega neba sredi julijskega popoldneva, medtem ko so resni novinarji potrebovali nekaj ur, da so prišli do točnih in verodostojnih informacij, ki so jih smeli objaviti.
V skrbi za verodostojnost, objektivnost in korektnost pač ne moreš prehiteti senzacije, ki se hitro znajde na omrežju. Resni mediji ne dovolijo polovičarskih, nekorektnih poročil o dogajanju. Človeški faktor, torej vloga novinarjev je nepogrešljiva.
Robohack
Morda se motim. V teh dneh sem zasledila, da je britanska novinarska organizacija Press Association dobila od Googla 706.000€ subvencije za vzpostavitev sistema robotskega pokrivanja novic.
Gre za računalniško vóden produkcijski proces, v katerem bo s pomočjo umetne inteligence iz različnih podatkov mogoče pripraviti več novic, ki jih bodo še bolj “lokalizirali” in posredovali v različne medije. Robot bo pomagal proizvajati novinarske prispevke, konkretno 30.000 lokalnih novic na mesec.
Ali bodo ljudje odslej informirani o tistem, kar bo robot zaznal kot pomembno? In opisal tako, kot bo sam ocenil, da je za javnost najbolj sprejemljivo?
V Press Association so navdušeni. Njihova produkcija se bo povečala, stroški bodo nižji. Medijem bodo lahko zaračunavali več. Po njihovem je to povečanje učinkovitosti.
Z novinarskega in človeškega stališča in vloge človeka v procesu priprave in izbire novic pa je ta korak strašljiv. Morda res ne zaupamo temu ali onemu uredniku, morda tudi ne novinarju. Toda vsaj zdi se nam, da je moralno odgovoren za nerodnosti ali zlonamernosti, če jih že posreduje. Bo zdaj odgovoren robot?
