Janez Rakušček: Metamorfni Pahor kot državnik, slehernik, zvezdnik

Janez Rakušček, izvršni kreativni direktor pri agenciji Luna TWBA in strokovnjak za javno, zlasti politično komuniciranje, bolj natančno kot kdorkoli doslej analizira fenomen predsednika Republike. Pahor se je dobro znašel že med prejšnjo kampanjo kot slehernik v različnih službah, zdaj pa še tem bolj na Instagramu. Tako kot Trump na Twitterju ali Macron v tabloidih s svojo 25 let strejšo ženo. Ali Kim Kardashian v reality showih na Havajih. Stališča in vrednote so irelevantne.

Kritičen pa je Rakušček tudi do medijev in informacijskega sistema: večina impulzov, ki jih dobivamo skozi neštete kanale, je v resnici samo komunikacijska motnja. Trash informacije so zavajajoče, irelevantne, jemljejo nam čas in energijo za kaj bolj pomembnega. Če kaj, zna to Pahor izkoristiti.

Troje v enem

Lanskega februarja, ko se je dal predsednik Borut Pahor peči na žaru, ste rekli, da se bo moral počasi odločiti, ali bo predsednik ali slehernik ali zvezdnik. Vse troje da ne bo šlo. Ampak očitno gre, a ne?

Verjetno bi lahko zdaj popravil svojo takratno izjavo. Očitno gre, da si vse troje. Pa ne samo to. Imam občutek, da je gospod Pahor na nek način metamorf, človek, ki spreminja obliko in tudi vsebino. Včasih se res obnaša kot državnik, poudarja svojo državniško držo, govori resno, govori odločno in govori o resničnih problemih, ki zadevajo Slovenijo in svet, daje vtis, da ima jasna mnenja o političnih vprašanjih, tudi mednarodnih, recimo o integraciji Evrope. Večkrat je poudaril, da je zagovornik tesnega povezovanja Evrope, skorajda federalizacije, kar je v današnjih političnih konstelacijah najbrž utopično, je pa konkretni cilj in perspektiva, s katero se lahko strinjamo ali ne. Gre torej za zelo državniško držo s pogledom v prihodnost. Po drugi strani pa se obnaša kot slehernik, kot nekdo od nas, in zdelo se je, da ta shizofrena pozicija ne bo zdržala. Pa očitno zdrži. Očitno ljudem ustreza ta metamorfna, spreminjajoča se oblika, ki na nek način spominja na like iz serije filmov X-Men.

Agenda institucije predsednika republike je nekako izpuhtela, imamo torej samopromocijo slehernika, enega od nas. In zelo verjetno jo bomo spet kupili.

Zelo verjetno jo bomo. Opozoril bi na razmišljanje znanega poljsko-angleškega sociologa Zygmunta Baumana, ki v svoji sloviti knjigi Liquid Modernity govori tudi o konceptu ljudi, ki so sposobni družbene mobilizacije in ustvarjanja skupin pripadnikov.

Teza je preprosta in zelo resnična. Če pogledamo skozi zgodovino, se profil ljudi, ki so sposobni večje mobilizacije, premika od modela mučenca v bolj prvotnih kulturah — ker kaj je Jezus Kristus drugega kot mučenec? — prek profila heroja, ki se začne pojavljati v srednjem veku in traja do konca 2. svetovne vojne. Partizanska ikonografija je polna herojev. Do modernosti — kjer mučence in heroje zamenja profil, ki se imenuje zvezdnik.

V modernem času so zvezdniki sposobni bistveno večje motivacije množic kot politiki. Težko si predstavljamo dogodek, kjer nastopa recimo predsednik Evropske komisije in ga spremlja na tisoče vreščečih najstnic ali vnetih oboževalcev. Kar pomeni, da se tudi vloga politika v družbi spreminja.

In politiki so to razumeli, mislite?

Ne bom rekel, da so razumeli, verjetno pa so to intuitivno začutili. Vsi moderni politiki, s populisti na čelu, se vedejo kot zvezdniki, ne kot politiki. Pa nočem reči, da je Borut Pahor populist, gotovo pa uporablja nekatere prijeme, ki spadajo v polje populizma. Imamo Donalda Trumpa, ki je izrazit nepolitik, je zvezdnik.

Najmočnejše orodje zvezdnikov pa so družbeni mediji.

Twitter je najpomembnejši komunikacijski kanal Donalda Trumpa. Zelo močen komunikacijski kanal Boruta Pahorja je Instagram. Vlogi državnika in vlogi slehernika pa Pahor dodaja še tretjo vlogo, vlogo zvezdnika. Kar je povsem v skladu s sociološkimi opažanji, kako se spreminja človeška družba in kdo so osebnosti, ki so sposobne motivacije širših skupin ljudi in ustvarjanja pripadnikov. V modernem jeziku bi rekli fanov.

Vsako delo je častno

Ko je prvič kandidiral, je imelo njegovo prepričevanje volivcev sporočilo, ki je ljudem očitno veliko pomenilo. Da je vsako delo častno, da je vsak človek vreden. Izkazalo se je za zmagovalno.

Zanimivo je, da se je večina analitikov iz tega takrat norčevala. Mislim, da sem bil eden redkih, ki se mi je zdel ta nastop inovativen, svež in opremljen z velikim potencialom za uspeh. Ker je predstavljal človeka, ki je alternativa nekemu ustaljenemu političnemu redu — neglede na to, da je Pahor politik par excellence.

Ampak s tem obratom, ki je bil definitivno propagandno-komunikacijski, se je predstavil kot nekaj povsem drugega, kot sveža alternativa ustaljeni, zatohli, predvidljivi politični garnituri, ki nas vodi ne le od leta 1991, ampak tudi že od prej.

Zakaj ni po izvolitvi nehal s tem udarništvom? Ali od predsednika več ne pričakujemo, da bo dobro in veliko delal na svojem področju, ne pa oral ali barval ograjo?

Vsi vemo, da je predsedniška funkcija simbolna. Da prave moči odločanja vsaj v primerjavi z drugimi najvišjimi predstavniki državne oblasti nima. Ima pa simbolno vlogo in mislim, da se ljudje, ko volijo predsednika, zavedajo, da gre za bolj simbolni glas kot za konkretni glas za določene politične odločitve, ki prinašajo realne posledice v realnem življenju.

Ljudem tudi ni treba brati programov kot na parlamentarnih volitvah.

Tudi programov političnih strank ne beremo, pa bi jih morali. Eden od problemov Slovenije je v dejstvu, da je velik del volilnega telesa apolitičen. Obstajajo manjšine, vpete v politično življenje — in tudi zelo glasne, tako na levi kot na desni. Ustvarjajo vtis o visoki polarizaciji slovenskega volilnega telesa.

V resnici pa gre za utvaro. Večina volilnega telesa se slabo zanima za politiko, ne pozna političnih programov, odloča se na podlagi trenutnih preferenc. Ali pa se odloča za nove obraze iz golega razočaranja nad stanjem, ki v resnici sploh ni tako slabo.

Preinformiranost

Smo preveč informirana družba? Družba brez pravih filtrov, brez pravih ljudi, ki bi jim verjeli?

Vse družbe so preinformirane družbe. Problem preinformiranja je v tem, da je večina impulzov, ki jih dobivamo skozi neštete kanale, v resnici samo šum. Dobivamo smeti. Klasični, etablirani mediji so postali manjšinski prostor javnega diskurza. Večina impulzov prihaja iz razširjenega medijskega prostora — družabnih omrežij, spletnih portalov.

Te informacije ne pomenijo nič, so zavajajoče, irelevantne, jemljejo nam čas, prostor in energijo za to, da bi se ukvarjali s stvarmi, ki dejansko lahko vplivajo na naša življenja, življenja naših otrok in prihodnjih generacij. Za to, da filtriramo šum in izluščimo teme, ki so zares pomembne, je potrebne ogromno energije. Veliko lažje se je ukvarjati z nepomembnimi stvarmi in imeti občutek, da participiraš v javnem diskurzu, kot pa se resnično angažirati in poskušati spremeniti stvari tam, kjer se jih da spremeniti.

Ostalo je neodgovorjeno, zakaj Borut Pahor po izvolitvi ni nehal z udarništvom?

Zato, ker je na ta način izoblikoval svojo javno podobo, ki se je izkazala za uspešno in ki se je bo zato držal tudi v prihodnje. Ta trojnost — državništvo, sleherništvo, zvezdništvo — je zmagovita kombinacija. Zato v tej smeri deluje naprej.

Če pogledate njegov Instagram in ga primerjate s Kim Kardashian, vidite, da ni velikih razlik. Sicer je res, da so njegovi posti inteligentni, niso na prvo žogo, tudi veliko samoironije je zraven, ampak način nagovarjanja je zelo podoben temu, ki ga uporabljajo zvezdniki.

Je to model, kako se distancirati od “umazane” politike? Češ, jaz nisem eden od njih, ampak eden od vas, preprost človek.

Prav gotovo. Čeprav se mi zdi, da je našel ravnotežje. Ne gre predaleč. Ni ravno Ivan Kramberger, če zastavim radikalno. Ohranil je del dostojanstva, ki pripada državniku, hkrati pa jasno govori, da je eden od nas. To je ta problematična, shizofrena pozicija, ki se ji pridružuje še zvezdništvo.

Včasih se zdi, da se pogovarjamo s tremi Pahorji, kar nujno pripelje do kratkih stikov. Če si ga predstavljamo kot slehernika in ga potem vidimo kot državnika, se nam zdi nadut, ohol in vzvišen. Če si ga predstavljamo kot državnika, pa ga vidimo v vlogi slehernika, se nam zdi, da se neprepričljivo pretvarja.

Potem ga vidimo še v vlogi zvezdnika. Vse, kar vidimo, je samo preračunljiva politična komunikacijska manipulacija. Seveda se lahko te vloge pokrivajo, a v določenih trenutkih prihaja do kratkih stikov in se začnejo izključevati.

Ampak saj vemo, da ni eden od nas. Zasluži neprimerno več kot povprečni Slovenec, oblači se v obleke, ki jih slehernik ne bo nikoli nosil… Pa vendar deluje.

Deluje, ker je edini, ki vsaj poskuša doživljati to, kar doživljajo običajni ljudje. Zadaj je seveda skrit obrat. Seveda vemo, da se pretvarja. Vemo, da nima problemov s preživetjem meseca. Vemo, da ni frizer in ni smetar. Na nek način si želimo biti prevarani. Zadostuje nam, da se nam nekdo vsaj poskuša približati v izkušnji vsakdanjega življenja. Nismo neumni in vemo, da gre za komunikacijsko strategijo in spin, ampak na nek perverzen način to cenimo. Zato, ker se je nekdo potrudil, da nas vrže na finto. Drugim politikom se niti tega ne da. Ta trud cenimo in nagrajujemo.

“Mogoče ja, mogoče ne”

Je pa zanimivo, da je sposoben v vsakem nastopu ustvarjati vtis velike dinamike, četudi je vsebina popolnoma medla, če se vanjo poglobimo.

Tudi to je narejeno namenoma. Seveda je povezano z osebnostnimi lastnostmi, načini govorjenja in izražanja.

Opazil sem zanimivo zadevo. Njegovi govori — za katere pravijo, da jih piše sam — imajo značilno, zelo nabuhlo pripovedno strukturo z bistveno več besedami, kot bi jih bilo treba. Značilni stavki so: “Storil bom vse, kar je v moji moči, da bom poskusil urediti…” Ogromno je pogojnikov, ki se vsak zase slišijo kot trdne, jasne, odločne trditve. Ko poslušamo cel stavek, pa dobimo mlačno vodo. Prazno trditev, ki bi jo lahko prevedli kot “mogoče ja, mogoče ne”.

Uporablja preveč besed, preveč odvisnih stavkov, zelo komplicirana podredja. Vsak naslednji odvisnik zrelativizira prejšnjega. “Storil bom vse, kar je v moji moči…” — Prevod: “Torej ne bom storil vsega.” — “Bom poskusil…” — Kar pomeni, da ne bo. To je zanj značilno.

Ljudje imamo kratek spomin. Pozabljamo ne samo, kaj je politik povedal predvčerajšnjim, ampak očitno tudi to, kar je povedal v prejšnjem stavku. Njegovi govori zvenijo odločno, ampak ko analiziramo že en odstavek, vidimo, da ni povedal nič.

In veliko analitikov Pahorju očita, da je na nek način izpraznil predsedniško funkcijo. Seveda jo je izpraznil. Moral je ustvariti prostor za vlogo slehernika in zvezdnika.

Patološki narcizem

Patološki narcis, pravijo nekateri kritiki. Sam v enem od zadnjih intervjujev pravi, da je samo nečimrn, ne narcisoiden, in da je to pogosta lastnost politikov, ki je potrebna, da vzdrži pritiske.

Patološki narcizem je osebnostna motnja, zato ga ne bi tako označil. Nečimrn pa gotovo je. Gre za strukturo, ki se na nek način giblje proti sociopatski osebnosti. To so sicer ostre besede, ki jih je treba jemati z rezervo. Če se namreč postavim v Pahorjevo ali Cerarjevo vlogo in si predstavljam, da vsako jutro odprem časopis in berem ves gnoj, ki ga zlivajo po meni, tega ne bi prenesel niti en teden.

Politik mora razviti odpornost proti temu, kaj si okolje o njem misli. Sebe moraš postaviti v prvi plan, vse ostale pa v drugega. Kar pomeni, da moraš biti bolj neobčutljiv za soljudi kot pa povprečen človek. Ne rečem, da so vsi politiki sociopati, ker gotovo niso. Ampak manjša občutljivost za to, kar si okolje o tebi misli, je po mojem potrebna, sicer tega enostavno ne zdržiš. Moraš biti dokaj imun na to.

Obstaja pa še druga plat: obiski šol, društev, aktivov kmečkih žena, športnikov, gasilcev itd., kjer so ga vsi neskončno veseli.

To občudovanje in odobravanje, ki ga Pahor dobiva, napaja tisti del osebnosti, ki ji sam reče nečimrnost. In ja, to gre proti narcisoidnosti. Nečimrn in narcisoiden človek potrebuje nenehno občudovanje. Občudovanje, pripadnost, odobravanje, potrjevanje drugih ga delajo neobčutljivega na negativne komentarje, negativna mnenja in napade.

Zakaj potrebuje fotografiranje z znanimi osebnostmi: z Bonom, Naomi Cambell, Bobom Geldofom?

Slika z zvezdnikom potrjuje njegov zvezdniški status. Kot sem že rekel: množice so pred 2000 leti mobilizirali mučenci, od približno leta 1000 do konca 2. svetovne vojne heroji, danes pa zvezdniki. Če hočeš motivirati množico, bodi zvezdnik, obnašaj se kot zvezdnik.

Politika, kakršne smo navajeni iz 60., 70., 80. let, nima nobenega motivacijskega naboja. Poglejte novega francoskega predsednika Emmanuela Macrona. On je zvezdnik. Prišel je od nikoder. In kaj je na njem najbolj zanimivo? Njegova 25 let starejša žena. Kakšne politične ideje ima? Nihče ne ve. Nikogar ne zanima.

Ampak tega ne moremo enačiti s populizmom. Gre za nagovor na drugačnem nivoju. Populizem je obljubljanje tega, kar ljudje hočejo slišati, brez kakršnihkoli zadržkov o uresničljivosti, moralnosti, smiselnosti.

Zvezdništvo pa je nekaj drugega. Trump je ekstremni primer, ampak tudi Macron je zvezdnik. Človek, ki dobro izgleda in je lepo oblečen, zanimiv tudi zaradi zgodbe, kako se je poročil s svojo nekdanjo učiteljico. O njegovih političnih idejah ne vemo veliko.

Tudi o političnih idejah Boruta Pahorja ne vemo veliko. Vemo pa, da se je slikal na ograji stopnišča. Vemo kaj o osebnih vrednotah Kim Kardashian in Paris Hilton? Ne vemo. Vemo pa, da sta bili v Malibuju ali na Havajih.

Kdo lahko premaga Pahorja?

Kje bi vi iskali kandidata, ki lahko premaga Pahorja?

Med politiki zagotovo ne. Mislim, da med njimi ni nikogar, ki bi se lahko pomeril s Pahorjem. Iskal bi ga med znanimi osebnostmi. Sliši se najbrž provokativno, ampak mislim, da bi bila Tina Maze dostojna Pahorjeva izzivalka. Če bi pravočasno vstopila v tekmo in se začela obnašati tako, kot se od predsedniške kandidatke spodobi, če bi šla med ljudi in če bi imela jasno politično idejo.

Ne pozabimo, da je na Pahorjevi strani tudi volilna aritmetika. Je na zanimivi poziciji, kjer bo levi del spektra, ki je v Sloveniji rahlo prevladujoč, glasoval zanj. Kar pomeni, da ima zmago v žepu. Če ne v prvem, pa v drugem krogu.

Če njegov protikandidat pride z desnice, bo imel Pahor za sabo vso levico, kar mu zagotavlja zmago. Če pa se njegov protikandidat pojavi na levem delu političnega spektra, bo imel del glasov levice in ob tem zagotovo še vse glasove desnice. 

Matematično gledano je v izjemno ugodnem položaju, pravzaprav daleč najboljšem. Edina resna alternativa bi lahko bil nekdo brez predznakov levo, desno in sredina, ki bi ga vzeli iz zvezdniške scene in ga politično opremili.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji in na spletni strani Večera v soboto, 8. julija 2017, pod naslovom Kdo bi lahko premagal Pahorja? Tina Maze. Verzija na Fokuspokusu je skrajšana in editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorico in uredništvom.