“Uti possidetis”: 1991 bi moral nek nov Rudolf Maister zavzeti Savudrijo

3.7.2017 / 06:10 3 komentarji
Slovenci smo Hrvatom najboljši sosedje. Naivni, uvidevni, popustljivi in velikodušni. Tako je že od časov Matije Gubca.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Na poti po Zürichu, 30. junija 2017.

Pred dvema letoma, ko se je Hrvaška zaradi nedovoljenega dogovarjanja slovenske strani s svojim predstavnikom v sodniškem senatu arbitražnega sodišča enostransko umaknila iz postopka, sem na švicarskem javnem radiu SRF1 poslušal pogovor o našem mejnem sporu.

Njihov dopisnik z Dunaja je skiciral problem in površno pojasnil spor med državama. Na koncu pa je začudeni voditelj pogovora dodal, da ne razume, zakaj Hrvaška pri vsem svojem morju Sloveniji preprosto ne odstopi teh nekaj litrov vode in ji s tem omogoči dostop do odprtega morja.

“Zagotovo bo tudi Hrvaška kdaj potrebovala kakšno slovensko uslugo,” je še dodal voditelj — toda sogovornik na to opazko ni našel odgovora.

Na Dunaju živeči dopisnik verjetno mnogo bolje od novinarja v züriškem studiu pozna balkanski odnos do sosedstva in nacionalne velikodušnosti. Zato je najbrž raje ostal tiho.

Navzven prestiž, navznoter kapital

Ta četrtek in petek sem prebiral internetne strani nemškega, avstrijskega in švicarskega časopisja, ki razmeroma obširno poročajo o arbitražni odločitvi mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško. Bolj kot večinoma povzeta agencijska poročila o razsodbi so me zanimali komentarji.

Zanimivo je, da sem naletel na veliko podobnih mnenj, kot sem ga omenil v uvodu. Večina komentatorjev ne razume več kot četrt stoletja dolgega spora za nekaj, kar Slovenci želijo in potrebujejo in kar jim na nek način tudi zgodovinsko pripada, medtem ko Hrvatom to ne predstavlja popolnoma nič razen nekakšnega mednarodnega prestiža in notranjepolitičnega kapitala.

To je sicer res, toda zgodba ima daljši rep.

SLO pobalinstva: HR varčevalci NLB, izbrisani, JEK

Že dolgo trdim, da je Slovenija v prvih letih svoje samostojnosti naredila preveč napak.

Nikakor ne morem razumeti razmišljanja politikov iz prve polovice 90. let, ki so lahkomiselno razlastili komitente slovenske državne banke na Hrvaškem in v Bosni. “Vaši državi sta nam ukradli ta denar, zato naj vam ga kar sami vrneta.” — Tako bi lahko na kratko povzeli stališče takratnih slovenskih politikov.

Jasno je, da je to podobno pobalinstvo, kot ga zdaj Slovenci očitajo Hrvatom v zvezi z njihovim odnosom do arbitraže o meji.

Jasno je tudi bilo, da v mednarodnih odnosih to ne bo ostalo neopaženo. Kazen je bila pravična — in za Slovenijo draga.

Enako velja za izbrisane. Tudi to je bilo pobalinstvo nezrele politike, ki si je človekove pravice predstavljala po svoje. Pa tudi v primeru Jedrske elektrarne Krško je Slovenija zelo po svoje zagovarjala pravičnost in poštenje.

Ne razumite me napak. Hrvati so neugodni nasprotniki. Ponavadi igrajo s figo v žepu. Pri svojem ravnanju imajo vedno pripravljenih nekaj naslednjih potez, o katerih se naivnim nasprotnikom — kakršni so pogosto Slovenci — niti ne sanja.

Razočaranje je zato ponavadi kruto in drago. Čudim se, da slovenski politiki tega niso razumeli in se znali bolje pripraviti. Slovenci in Hrvati smo vendarle več kot 70 let živeli v dveh skupnih državah. Da jih ne bi dovolj dobro poznali, je slab izgovor.

Če bi Slovenci v odnosu do Hrvatov želeli doseči več, bi se morali obnašati povsem drugače.

Pravi čas je mimo

V luči hrvaškega dojemanja sveta okrog sebe je bila arbitraža najbrž res najboljša možna rešitev, kot pravi predsednik Pahor, ki jo je spravil na svet.

Za drugačno in bolj pravično razdelitev zemlje in morja pa bi Slovenci morali ravnati drugače predvsem takrat, ko je za to bil čas.

V času osamosvajanja je bilo slovensko dobrososedstvo precej boljše od hrvaškega. Hrvati so izkoristili slovensko osamosvajanje, se mu popolnoma nepripravljeni priključili tudi sami in ga s hudo vojno po nekaj letih uspešno končali.

Slovenska vojaška opereta je trajala vsega nekaj dni — in takrat ni bilo nikjer nobenega novega Rudolfa Maistra, ki bi zasedel izpraznjene objekte JLA v Savudriji in območje razglasil za zgodovinsko slovensko ozemlje. To je bila ključna strateška napaka slovenske politike ali kakšnega pogumnega posameznika z dovolj visokim činom v vojaški hierarhiji.

V tem primeru mednarodnega sodišča najbrž sploh ne bi potrebovali. Če pa bi vendarle morali zaprositi za arbitražo, bi v četrtek dobili ravno črto od Savudrijskega rta do odprtega morja oz. točke T5. Prevečkrat je bilo med branjem sodbe v Haagu slišati pravni pojem uti possidetis in besedo kataster, da bi lahko bilo drugače.

Edino, kar je Slovencem manjkalo za bolj ugodno arbitražno odločitev, je bil uti possidetis v Savudriji.

Odločnost in velikodušnost

Slovenci smo se ob osamosvojitvi in po njej obnašali točno tako, kot je razmišljal švicarski novinar iz zgodbe v uvodu.

Hrvati so dobivali pravne nasvete in pomoč in sledili osamosvojitvenim potezam Slovenije. Potem so od Slovenije prejemali orožje za svojo vojno — v korist naše državne blagajne, a tudi zasebnih —, medtem pa so slovenski politiki velikodušno in uvidevno potiskali reševanje odprtih mejnih vprašanj v čas, ko bo konec njihove krvave vojne. Hrvatom smo dovolili gradnjo začasnih mejnih prehodov in še kaj bi se našlo.

Slovenci smo brez dvoma dobri sosedje. Hrvatom pa še posebej. Tako je že od kmečkih uporov in Matije Gubca.

Na koncu lahko samo ugotovim, da vsaka pametna politika rabi enkrat trdne in odločne odločitve, spet drugič pa tudi popustljivost in velikodušnost. Slovenci pa že ves čas od samostojnosti ne najdemo pravega razmerja, kdaj je treba biti trd, oster in odločen, kdaj pa je v imenu širših in pomembnejših interesov bolje tudi popustiti.

Te mejne zgodbe je zdaj konec. Čeprav tega danes še ne priznava naglas, bo morala Hrvaška prej ali slej popustiti. Škoda pa je, da Slovenija — da bi dobila ugodnejšo in pravičnejšo mejo v Istri, ob Muri in na morju —, ni znala popustiti tam, kjer bi se to dolgoročno izkazalo kot strateška prednost.


Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v petek, 30. junija 2017, na avtorjevem blogu Pogled na svet (od blizu in od daleč) pod naslovom Rudolf Maister, Janez Janša in uti possidetis. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE