Problem arbitraže je, da ljudje nismo šahovske figure

Nad medijskim pokrivanjem dogajanja okoli razsodbe arbitražnega tribunala se ne smemo pritoževati. Naši mediji so dogodek umestili v skupino zgodovinskih dogajanj, kakršna so bile osamosvojitev, vstop v EU, prevzem evra, predsedovanje Slovenije  EU in vstop v schengenski mejni režim.

Če kdo v zvezi s to razsodbo ne pozna vsaj nekaj ključnih ugotovitev ali celo ne ve ničesar, si je sam kriv. 

Res pa je, da nam kljub neposrednemu prenosu, pogovorom v studijih, številnim analizam, izjavam in debatam vsi skupaj še vedno ni dovolj jasno, da bi vedeli, kako se bo to poglavje končalo.

Ne vemo, kako bomo rešili ljudi, ki so se opredelili kot Slovenci in ki so 26 let živeli na koščku zemlje, za katerega so verjeli, da je Slovenija — zdaj pa so soočeni z dejstvom, da so živeli v zmoti. Zame je ta človeški vidik največji izziv te arbitraže.

Premik skakača

Ljudje nismo šahovske figure, ki bi jih lahko prestavljali malo sem in malo tja. Smo čuteča in čustvena bitja s svojimi koreninami, navadami, pričakovanji, osebnimi izkaznicami, dokumenti. Če ima nekdo kmetijo na Hrvaškem in želi ostati kmet, obenem pa živeti v Sloveniji, tega ni mogoče urediti kot premik skakača z F6 na D5.

Kje naj recimo občina Piran najde zemljišče, ki bo njeno, kmetijsko, imelo na parceli ustrezno hišo ali dovoljenje za gradnjo in druge gradbene papirje, ki morajo biti izdani na ime upravičenca? Da ne omenjam denarja za gradnjo?

Pa tudi sicer, kaj naj ta kmet počne s svojim premoženjem na Hrvaškem? Naj ga proda in denar pošteno vloži v novo premoženje v Sloveniji? Kaj, če ne bo kupcev za njegovo hišo in zemljo? Ali pa če se bodo našli špekunlanti, ki bodo s čakanjem in odlašanjem zniževali ceno?

Ali naj ta človek svoje premoženje na Hrvaškem proda oz. podari Republiki Sloveniji — če to sploh sme — in s tem kompenzira vložek, ki ga bo Slovenija namenila za rešitev njegovega problema? Ali sploh lahko ima Republika Slovenija premoženje v drugi državi? Če ne, ali bo ustanovila podjetje, ki bi prevzelo lastništvo nad premoženjem oseb, ki želijo v Slovenijo in ga v nadaljevanju v miru in preudarno prodajalo?

In kako ovrednotiti hišo Joška Jorasa, če se bo želel preseliti v Slovenijo? Zaradi te hiše se je tepel, boril z birokracijo, valjal po bregu, aktiviral množice. Kaj odtehta ta konec zemlje in kako to primerno ovrednotiti?

Nemogoče!

Črte in krivulje

Na trenutke se mi zdi, da bi bilo bolje, če bi tribunal vlekel črte in krivulje poštene delitve čez gozdove, kjer nihče ne živi, kot pa da se je naslanjal na katastrsko ureditev naselij in s tem do konca zapečatil neživljenjsko stanje. Pričakovala bi, da bo v primeru, ko gre za ljudi, ravnal po načelu spoštovanja dejstev in dejanskega stanja, ki traja že vsaj zadnjih 26 let.

Vznesenost nad dejstvom, da smo po arbitražni odločitvi dobili večji del Piranskega zaliva, nas ob misli na usode ljudi v resnici povsem mine. Želena in potihem močno pričakovana odločitev, s katero smo dobili večji del zaliva, se je resda uresničila.

Toda na koncu ni prinesla nasmehov na obraze, niti olajšanja ali sproščenosti. Prinaša nove izzive in možne napetosti, politične konflikte ali celo spet kakšne fizične obračune.

Ker kot veste, tudi pri tem ni jasno, kako bomo sploh prišli do uveljavitve odločitve arbitražnega sodišča. Dobro poznamo Hrvate, zato nam je jasno, da se pravi izzivi arbitraže v resnici šele začenjajo. Zdaj nas vabijo v nov proces — na mednarodno sodišče za pomorsko pravo v Haagu ali v Hamburgu. In kam bi nas potem vabili, če jim tudi ta razsodba ne bi bila pogodu?

Junction?

Najbolj pa me jezi nabijanje okoli stika z odprtim morjem. Junction je postala magična beseda. Ga imamo ali ne? Stik, namreč? Imamo služnost ali imamo koridor? So to vrata? Ali karkoli že? Ali je tisto morje še naprej hrvaško ali nikogaršnje?

Tvegam napad strokovnjakov za pomorsko pravo, če zapišem, da mi je vseeno, kako se temu koščku morja reče, dokler imamo tam točno takšne pravice, kot bi jih imeli na odprtem morju — če jih seveda imamo za vedno, če tam nismo ovirani, temveč svobodni in v enakem položaju kot vsi drugi, ki se tam neovirano gibljejo. Za vedno!

Dve novi dami

Smo pa med medijskim pokrivanjem arbitražne odločitve nedvomno dobili dve spoštovanja vredni medijski zvezdi: dr. Dominiko Švarc Pipan in dr. Vasilko Sancin — no, ta medijem sicer ni neznana, je pa nedvomno osvežena.

Obe sta se izkazali kot izjemno verodostojni, zreli strokovnjakinji, predvsem pa kot blažena protiutež mrmrajočim, upokojenim politikom ali političnim komentatorjem. Sta komunikativni, delovali sta preudarno in pomirjujoče. Ostajali sta v okvirih prava in se nista spuščali v politiziranje odločitve.

Za nameček pa nista samo strokovnjakinji. Kar je za televizijo zelo pomembno, sta tudi šik in krasni dami, ki ju ima kamera rada.

Zadnja, zgodovinska priložnost

Uresničitev arbitražne odločitve je za Vlado Mira Cerarja oz. SMC po 29. juniju zadnja priložnost, da politično preživi. Do tega dne niso uspešno uresničevali pričakovanj večine Slovencev. Kazalci političnega razpoloženja kažejo, da uživajo samo še minimalno podporo volivcev.

Zdaj imajo edinstveno, zgodovinsko priložnost, da z rešitvijo problema negotovosti vsaj 60 Slovencev, kolikor jih je zaradi abritraže izviselo, rešijo svojo politično kožo.

Časa ni več veliko. Počasnost ne bo prinesla nič dobrega. Za nikogar!

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.