Veličastna Orffova Carmina Burana La Fure dels Baus za otvoritev Festivala

30.6.2017 / 06:10 Komentiraj
“O Fortuna!” — V torek zvečer smo imeli srečo. Z vremenom, glasbo, spektaklom, ognjemetom. Tudi z Jankovićem in Brlekom.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Z otvoritveno Carmino Burano La Fure dels Baus na Ljubljana Festivalu smo imeli v torek zvečer srečo v več pogledih. Morda je o tem najbolj pričal sklepni desetminutni aplavz in ponovitev vodilne in končne melodije O Fortuna iz Orffove scenske kantate ter stoječe ovacije in aplavzi petih, šestih tisočev ljudi na Kongresnem trgu in zadaj na Slovenski cesti.

Te slednje je sicer omenil in videl Zoran Janković med svojim pozdravnim nagovorom z odra in množico povezal z njegovo že tisočkrat izrečeno mislijo, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu.

Ko se je konec kantate povezal z ognjemetom z Gradu, so mnogim pritekle solze. Nekatere mladenke niso mogle skriti ganjenosti. Gost iz Vilniusa pa je pripomnil, da je tak spektakel idealen za otvoritev Festivala.

Čeprav v strogo umetniškem smislu (z ozvočenjem) morda ni bil najboljši, je pa zato bil toliko bolj družabni dogodek. Ljudje tak optimizem potrebujemo.

Ko se je konec kantate povezal z ognjemetom z Gradu, so mnogim pritekle solze. Nekatere mladenke niso mogle skriti ganjenosti. Gost iz Vilniusa pa je pripomnil, da je tak spektakel idealen za otvoritev Festivala. — [Fotografija: Marko Crnkovič]

Prišli, videli, sodelovali

Vedel sem, da bo oder na Kongresnem trgu precej stisnjen, rahlo premajhen, a se je na koncu s porazdelitvijo ženskega zbora na eno stran in moškega na drugo, s stopnicami za izstop z odra na prazen prostor pred odrom vseeno vse dobro izšlo.

Orkester je bil potisnjen globoko nazaj, a je bil, tako kot vsi, ozvočen.

Dirigent je bil pred orkestrom in nekako za dogajanjem — a to je očitno že njegova praksa pri dosedanjih postavitvah scenske kantate Carmina Burana po svetu. Razen nekaj majhnih ritmičnih neskladij in precej hitrega tempa v delu In taberna, zlasti na koncu, ni bilo napak.

Umetniški direktor Carlus Padrissa v Ljubljano ni prišel, ker zaupa svojim številnim sodelavcem, specialistom za posamezna ustvarjalna področja. Ti so seveda prišli in sodelovali. Njegov koncept je namreč, da je veliko nastopajočih aktivnih na različnih področjih, recimo na odru kot tehnični delavci pri premikanju dvigala oz. dvižne košare, v kateri se sopranistka lahko izkaže v vsej svoji izzivalni, grozljivi, za moški svet neulovljivi ženski pojavnosti.

Podrobna analiza partiture same in njenih (ženskih) premikov bi še bolj pokazala Padrissovo mojstrstvo. Ta sklepni del je bil markanten in za publiko v ozadju najbolj opazen.

Na Kongresnem trgu so bili trije veliki monitorji, glede na število ljudi pa bi jih najbrž lahko bilo še nekaj bolj v ozadju.

Pesmi na odru

Primerjalno bi lahko rekel, da La Fura dels Baus gradi na svojih nekajdesetletnih scenskih iznajdbah, le da jih sproti prilagaja vsebini in tehničnim možnostim odrov. Pomemben je dialog tehničnih izraznih možnostih in same vsebine.

Že če pogledamo video, projiciran na ogromen visok valj in prav tako dvignjen in nagnjen krog sredi odra, pridemo do večplastne simbolike in živalskega (tek) in človeškega sveta (spermiji).

La Fura dels Baus že v tem segmentu pokaže toliko elementov in interpretacij sproti pétega, torej čisto glasbenega sveta, da je vsemu težko slediti. Lahko pa smo opazili, da je vse dodelano, da izhaja iz notranje logike stvari na odru in da kot osrediščen scenski element predstavlja bistvo scenske kantate kot zbir scen, ne pa opere. Scenska kantata je drugačna, bolj “spolzka”. Carmina so pesmi na odru.

La Fura dels Baus gradi na svojih nekajdesetletnih scenskih iznajdbah, le da jih sproti prilagaja vsebini in tehničnim možnostim odrov. Pomemben je dialog tehničnih izraznih možnostih in same vsebine.

Voda

Vodni element je stalnica. La Fura dels Baus ga je v bistvu prevzela iz Wagnerjeve opere Rensko zlato, ki so ga uspešno postavili na oder Nibelungovega prstana v Valencii in Firencah.

Prav tako je Wagner iznajditelj dvigala ali ogromne dvižne roke na kolesih, saj je sam to uporabil v Bayreuthu v Renskem zlatu že leta 1876, kar je bilo za oni čas nekaj nepredstavljivo drznega in efektnega. Zgodovina sicer ponuja ogromno, le poznati je treba, kot so bili na primer začetki opere v Firencah z velikimi spektakli v Giardinih Boboli, kjer so se bojevali na ladjah.

Carlus Padrissa zna prisluhniti dialogu sodobnosti in zgodovine interpretacij, dodaja tehnološke novosti in v tem smislu še ni rekel zadnje besede, saj se možnosti pojavljajo vedno znova.

A v stilu ohranja patino starosti; ne gre iz časovnega konteksta, tu srednjega veka, kar se je na primer videlo v kostumih ženskega in moškega dela zbora, pri katerem bi takoj dobili vtis, da živijo nekakšno “meniško” življenje.

Ta kostumska in scenska razdeljenost ter sestavljanje vrste, korakanja, skratka gibanja po odru so udejanili novo odrsko pomensko strukturo, nekakšno srednjeveško knjižno “alkimijo”, spričo nošnje osvetljenih not, tako da bi morda lahko pomislili celo na kakega Umberta Eca in njegov roman Ime rože.

Valj, krog, bazen

Valj in krog je Padrissa prav tako prevzel iz Wagnerja. Padrissa ve, da je krog najlepši geometrijski lik. V predstavi Carmina burana je to pokazal še z menjavo barvnih odtenkov, svetlobe in temine, gibanja v različnih “tempih” ter z dialogom med scenskim elementom in živim igralcem: pevcem in pevko.

Tudi bazen je stara finta, vendar Padrissa ve, da je vsakokrat deležen posebne pozornosti — še posebej, ker gre za zelo izvežbano “plavalko”. Padrisa sicer meni, da je človek v vodi že kot embrio v materinem telesu…

Carlus Padrissa je scensko efektno postavil vse soliste, plesalce in zbor, tako da predstava ni imela šibkih ali praznih mest. Nasprotno, potekala je v dramatičnem in nenehno spreminjajočem se toku, s poudarkom tako na izvirni Orffovi glasbi, od Primo Vere (Spomladi), preko Uf dem anger (Na travniku) in In taberna (V gostilni) do Cour d’amours (Dvorjenje) z oklepajočim ali uokvirjenim se istim zvočnim obrazcem Fortuna Imperatrix Mundi kot celovitem interpretacijskem videnju skupine La Fura dels Baus.

Težka, težja glasba

Orffova glasba je težja, kot se zdi ob samem poslušanju melodij. Ima celo vrsto pasti, ki izhajajo iz posameznih dramatičnih “točk”, zelo močnih, poudarjenih, ki zahtevajo od nastopajočih velike sposobnosti, tako v orkestru kot zboru, še najbolj pri tenorjih spričo visokih leg, težkih vstopih in hkrati zahtevnosti po popolni glasovni zlitosti in ritmični natančnosti.

Dirigentka zbora Martina Batič je vse tri zbore (Slovenske fihlarmonije, Komorni zbor AVE in Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina — skupaj blizu sto pevcev), zelo dobro pripravila. Nekaj je bilo ritmičnih razhajanj ob dirigentovih željah po hitrejšem tempu. Če pomislimo, da so imeli samo eno skupno vajo, ki je bila obenem generalka, potem je treba priznati, da so se dobro odrezali.

“Modri ljudje” in izvajalci

Dirigent Josep Vicent je nedvomno odličen poznavalec partiture in je natanko vedel, kaj hoče. Bolj je vprašanje, kaj se da idealnega doseči na odprtem prostoru in z ozvočenjem. A to so stvari, ki se dogajajo povsod po svetu, kjer imajo take predstave. Ljubljana si tak koncert lahko privošči, ker ima prostor. Recimo Salzburg ga nima.

Vendar pa nas to ne sme zavesti, da ne bi slišali, ali je bil orkester v vseh scenah dovolj elementaren in “poganski”. Dirigent, kot se je pokazal s svojim temperamentom, bi tega zvočnega kolorita raje videl še malo več. Ne mara nobenih omejitev. Slovenska filharmonija pa je preveč akademski orkester, da bi si lahko privoščila “pogansko razpuščenost”, čeprav je ta po partituri zelo natanko določena.

Med solisti je bil odličen baritonist Carlos Daza, tako glasovno kot izrazno, ki je imel hkrati najbolj “zemeljsko” postavitev. Sopranistka Amparo Navarro je bila dvignjena in nenehno v nevarnem gibanju, a je bila s svojim že precej iztrošenim glasom in neizdelanimi, neizpetimi višinami, kar je velika past za vsako pevko v tej scenski kantati, skromnejša. Namesto da bi vse najtežje in najvišje tone izpela poudarjeno, jih je zakamuflirala.

Podobno je bil precej negotov v svoji nadzemeljski in ležeči legi kontratenorist Jordi Domènech, rahlo patetičen, a je bila njegova fizična lega vse prej kot pevsko idealna.

Odlična pa je bila izkušena igralka Luca Espinosa. Poudarila je vse vsebinske elemente svoje vloge.

Ljubljana je bila sinoči manj akademska in bolj ljudsko elementarna, družabna, uživaška, spontana in hvaležna vsem nastopajočim. V tem je smisel otvoritvenih dogodkov na Ljubljana Festivalu — ki so ga pred 65 leti, kot je z odra poudaril direktor Darko Brlek, ustanovili “modri ljudje”.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v sredo, 28. junija 2017, pod naslovom Carmina Burana, veličastni spektakel z ognjemetom kot piko na i. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE