Siporex. Glavno mesto Makedonije.
Že po potresu v leta 1963 oziroma obnovi je bilo Skopje nekaj posebnega. Njihova zgradba javne radiotelevizije je bila že takrat ogromna. Prevelika. Avla je merila vsaj 500 m² in dobrih 20 metrov v višino. Tla obložena z marmorjem.
Današnje Skopje je spet nekaj posebnega. Tako posebnega, da ostaneš brez teksta. Mesto je polno velikanskih kipov bojevnikov iz makedonske preteklosti. Večina jih je na konjih. Kolosalne zgradbe za državne in občinske ustanove, muzeje, razstavišča. Vrhunec sta ogromni ladji restavraciji. Na Vardarju, ki je globok slab meter — ko dežuje.
[Ilustracija: Nina Ločniškar]
Par milijonov gor ali dol
Vse je bilo zgrajeno v zadnjih letih. Vse je v rokah prijateljev oblastnikov. Hotel v centru, ki je zdaj del svetovne verige, stoji na mestu, kjer je bil nekoč park. Po pripovedovanju (šepetanju) mesta je v lasti nekdanjega prvega obveščevalca Makedonije.
Največji kip makedonskega heroja na glavnem trgu je stal 5 milijonov evrov. Ena od redkih novinarskih hiš, ki v preteklih 10 letih ni bila pod popolnim vplivom oblasti, je pri istem podjetju povpraševala za izdelavo kipa podobne velikosti. Podjetje jim je izstavilo predračun za 1 milijon.
[Fotografija: Tomaž Perovič]
Nihče jih ne mara
Kaj lahko oblast naredi v zelo kratkem obdobju, če dela po svoje in brez kontrolnih mehanizmov, je zares najlepše vidno v Skopju.
Makedonci upajo, da so zgradbe narejene iz siporexa in da ne bodo zdržale prav dolgo. Po drugi strani pa so vsi vsaj malo ponosni na številne spomenike nacionalnih junakov.
Nihče od sosedov jih ne mara. Bolgari trdijo, da so Makendoci tako ali tako Bolgari. Grki pravijo, da Makedonija ne obstaja. Kosovo in Albanija bi del Makedonije z albanskim prebivalstvom najraje videla v svojih državah. S Srbi nikoli niso imeli dobrih odnosov.
[Fotografija: Tomaž Perovič]
Malo denarja, malo muzike
Financiranje medijev je država vodila po svoje. Direktnih državnih dotacij ni bilo, zato pa so ministrstva vodila velike promocijske akcije s televizijskimi oglasi. Prijazne televizije so dobile velika naročila, neprijazne nobenega.
Makedonija ima zdaj sedem TV programov. Nobeden od njih ne ve, kako bo preživel, ker z menjavo oblasti ni več državnih oglasov.
Časnikov praktično ni več. Lastniki televizij so domačini. Malo denarja, malo muzike. Na televizijah je to še posebej opazno. Grafika, produkcija in formati oddaj so kot v 70. letih. In to v državi, kjer je skupina mladeničev (iz Velesa) s fake newsom osvojila svet in služila velike denarje.
Njihove spletne strani — vse fake, pa tudi tiste prave — so jim ugasnili. Ko so bile še žive, so bile po izgledu zelo sodobno oblikovane.
Mogoče pa bo mladeniče zdaj najelo kakšno novinarsko podjetje, da spremenijo televizijo v sodoben medij vsaj po izgledu?
[Fotografija: Tomaž Perovič]