Nejeverni Tomaž rabi za kredit samo bogataša, cenilca in nadzornika banke

Predstavljajte si ljubitelja lepe umetnosti. Podjetnika, ki obožuje klasične slikarje in si z njihovimi slikami opremlja svojo vilo. Toda denarja nima dovolj, zato nabavlja ponaredke.

Nadalje si predstavljajte zapriseženega cenilca, ki z lahkoto — in ne enkrat — potisočeri ocenjeno vrednost ponarejenih umetnin, da bi omenjenemu ljubitelju v banki omogočil pridobitev astronomskega kredita.

Nazadnje pa si predstavljajte še nadzornika banke — prav tako ljubitelja umetnosti —, ki kot novi lastnik in nekakšen deus ex machina zaradi nepoplačila kredita zaplenjene umetnine čez leta kupi za ponaredkom primerno nižjo ceno in jih odnese domov.

In ko so vse te primopredaje sklenjene, so vsi zadovoljni. Nikomur od vpletenih se ni skrivil niti las. Zraven pa se še posmehujejo državi, ki jim je mahinacije omogočila.

Če bi Diego Velázquez (1599–1660) še živel, bi se debelo čudil, kako je to mogoče in v kakšnem disfunkcionalnem sistemu živimo.

Trgovina s ponaredki

Kdo so akterji te zbirateljske parabole?

Prvi je podjetnik Franc Riemer. Najel je 7,5-milijonski kredit in ga ni odplačal. 

Drugi je zapriseženi sodni cenilec umetnin Janez Mesesnel, ki je za potrebe odobritve kredita Riemerju s svojim podpisom potrdil, da “Velázquez”, “Rembrandt” in “Cézanne” — takrat v Riemerjevi lasti — niso ponarejeni in da so vredni skupaj 10,5 milijona evrov.

Tretji pa je mariborski odvetnik Igor Marinšek, vidni član SDS. Ta je v Janševih časih zablestel kot nekdanji izvršni direktor Mobitela in predsednik nadzornega sveta NLB, ki je omenjeni kredit odobrila. Povezan je tudi z zgodbami slabih kreditov. Pred leti je bil zaslišan kot priča pred Preiskovalno komisijo o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji. 

Razplet tega trilerja je bila licitacija v petek, 23. junija 2017, v Narodnem muzeju. Po poročanju Dela je odvetnik Igor Marinšek kot bivši nadzornik banke NLB v pičlih 15 minutah kupil ponaredek Velázqueza z naslovom Nejeverni Tomaž, ki ga je Mesesnel v starih časih kot original ocenil na osem milijonov in za katerega je Riemer od NLB dobil 7,5 milijona evrov kredita.

Kot poročajo Finance, je Marinšek kupil še ponarejenega Rembrandta. Za obe sliki skupaj je odštel 30.000€: za Velázqueza 11.000 evrov, za Rembrandta (ki ga je še dražil) pa 19.000€.

Kupčev motiv je očitno samo želja po dekoraciji poslovnih prostorov:

“Marinšek nam je ob omembi možnosti nakupa obeh slik za Riemerja, s katerim sta na dražbi celo skupaj sedela, to zanikal in povedal, da bosta poslej viseli v njegovi odvetniški pisarni.”

Skratka, Marinška sta sliki zanimali “za lastno zbirko in ne kot posrednika”. Podatek, ki bo preverljiv z obiskom njegove pisarne. Če bi koga slučajno zanimalo.

Državljani častijo

Seveda nihče ne pravi, da je Marinšek neposredno vpleten v odobritev kredita. Saj vemo: nadzorniki tega ne počnejo. To je tudi sam povedal. In baje je bil kredit odobren julija 2009, torej slab mesec potem, ko mariborski odvetnik po lastnih besedah ni bil več nadzornik NLB.

A ta detajl je najbrž nepomemben za siceršnji umetniški vtis. V tej komediji dell’arte so na koncu, kot rečeno, nasmejali vsi udeleženci.

Preiskava zoper Mesesnela je bila v tem in v drugih primerih zavržena. Po nekaterih podatkih so ustavljeni tudi postopki proti Riemerju. Marinšek je neglede na bančno luknjo čvrsto v sedlu in je danes odvetnik v Mariboru.

Ni presenetljivo, da je na njegovem domačem naslovu prijavljeno podjetje, registrirano za prevozniško in transportno dejavnost. Očitno gre za človeka širokih interesov, ne samo odvetniških in umetniških.

Karikatura s klobukom

Pred kratkim je Večer poročal, da je mariborski župan Andrej Fištravec angažiral Igorja Marinška za skupščino Nigrada.

Fištravec je tisti gospod s klobukom, ki je iz mariborskih vstaj naredil karikaturo, sebe pa dostojnega naslednika svojega predhodnika. Ljubitelja slikarstva je MOM angažirala kot predsednika omenjene skupščine:

“Marinšek je namreč nekdanji predsednik mestnega odbora SDS, nekdanji mestni svetnik te stranke in predsednik nadzornega odbora NLB v času vlade Janeza Janše. Zato se špekulira, da je mariborski župan Andrej Fištravec na ta račun dobil podporo SDS pri projektu sortirnice, kar je Marinšek včeraj za Večer kategorično zanikal.”

Tistih nekaj milijonov, ki so izpuhteli iz Riemerjevega kredita, pa je tako ali drugače spet postalo stvar sanacije bančne luknje.

Če to ni popoln scenarij, kako podpirati umetnost neposredno iz davkoplačevalskih žepov?!

Slovenske prakse v času nejevere

K dejstvu, da se v tej zgodbi nikomur ni skrivil las, dodajmo še dvoje.

Ne samo, da je tožilstvo obupalo nad pregonom ponarejevalcev. Za nameček in za na konec — kot ugotavlja sodni cenilec Pavel Toplak — v Sloveniji ponarejenih umetnin ne izločimo ali uničimo, temveč jih bizarno dajemo spet na trg:

“‘Nenavadna je slovenska praksa, da se skozi stečajni postopek izdelke vrača na trg, da bi poskušali napolniti tisto, kar manjka v stečajni masi. V sosednjih državah, kot mi je znano, take zadeve zaseže policija ali finančna uprava. Ko se pojavi blago, ki je predmet prekrška, se s tem ukvarjajo tožilstvo, kriminalisti in drugi pristojni državni organi,’ pravi Toplak. Kot zgleden primer ravnanja s ponaredki sogovornik omeni Hrvaško, kjer sporna umetniška dela zaseže policija in jih uvrsti v policijski muzej. Na tej podlagi pa potem izobražujejo strokovno in laično javnost.”

Parabola o fake Velázquezu govori o Slovencih kot naslovnih junakih ponaredka. Organi pregona in sodišča ne naredijo svojega. Dražba ni velika zgodba, ker je podobnih in še večjih precej. In če so mediji omagali pri teh, zakaj ne bi pri tej manjši.

Za vse Tomaže, ki potrebujejo kredit, sodnega cenilca, kakšnega Rembrandta in končno odvetnika, pa bo verjetno delovala vzpodbudno: v Sloveniji so popolnoma varni.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v torek, 27. junija 2017, pod naslovom Slovenski nejeverni Tomaži: Velázquez bi se le čudil. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.