Sovražni govor je samo vzbujanje pozornosti. Ne nasedajte. Preslišite.

Načeloma ja — ampak res samo načeloma. Praktično pa ne.

Ko sem te dni prebral, da kot družba sprejemamo “sovražni govor kot normalen del življenja in ne [več] kot anomalijo”, nisem vedel, kaj naj si mislim (in kaj je avtor sploh hotel povedati).

Po eni strani je to dobro, po drugi pa slabo. Ampak v vsakem primeru je nekaj na tem. Problem je pač, da dandanes ni jasno, kaj je sploh sovražni govor, niti kaj je anomalija (ali normalno).

Povod za ta sicer tehtni razmislek je bilo nekaj prenagljenih pripomb prizadevnega privatnika, ki se je odločil, da bo Vladi z referendumom prekrižal račune glede Drugega tira.

Med mrzličnim zbiranjem 40.000 podpisov tik pred iztekom roka mu je ušlo, da je Cerarja označil kot “malega človeka, ki postane diktator”, in Dragonjo kot “luzerja”, Jankoviću pa je priporočal, naj si natakne “špago za vrat”.

Za nič na svetu

Jaz osebno sem trmast do te mere, da ne bi za nič na svetu podpisal referendumske pobude, če slišim kaj takega. Ne prenašam namreč ljudi, ki se izražajo kot zadnji anonimni cepci, ki komentirajo na Požareportu. Tudi če jim načeloma dam prav, jim ne bom dal prav. Preslišim. Raje dam prav Jožetu P. Damijanu, ki tudi navija za referendum — ampak s pametnimi argumenti in brez grdih besed.

To je pač PR. Dober ali slab. Preprosta zadeva s sumljivim in skorajda znanstvenim prizvokom, ampak pomembna. Komur ni jasno, naj si pripiše posledice.

Prav ste prej prebrali, da takšno izražanje preslišim. Ker se mi ne zdi vredno s tem ukvarjati. Vsaj ne naglas in javno. Da se preveč ukvarjamo z malenkostmi, je v Sloveniji postal že nacionalni šport. Res se ni treba pustiti iritirati (ali navdušiti) vsaki zanemarljivi irelevantnosti.

Stražmojstri sovražnega govora

Ravno zato, ker smo tako malenkostni, je tudi tako imenovani sovražni govor postal po nepotrebnem tak problem.

Za sovražni govor velja dandanes skoraj vse, kar ni politično korektno in kar je neprizanesljivo ali celo nesramno do tako imenovanih deprivilegiranih.

Stražmojstri sovražnega govora nas resda še ne prijavljajo za vsako domnevno neprimerno besedo, vendar postrani gledajo vsakega, ki se naravnost izraža. V požegnani javni rabi danes dominira diplomatska govorica — tudi razumljivosti in pozornosti na škodo —, ker je tak način izražanja pač največ, kar si večina upa (in kar zna).

Ljudje se danes ne izražajo prav nič drugače kot nekoč — mislim, prav nič drugače v tem smislu, da bi slabše in grše pisali ali govorili. Razmerje med kvantaštvom in spodobnostjo, pametjo in nespametjo, prijaznostjo in nesramnostjo je v vseh dobah približno enako.

Razlika je samo v tem, da je današnjih časih neprimerno več javnega izjavljanja oz. objavljanja. Včasih so za to poklicani čuvaji v medijih skrbeli, da ni moglo biti objavljeno karkoli. To sicer še vedno delajo — za moj okus seveda bistveno preveč liberalno —, vendar obstaja še množica drugih, alternativnih kanalov, po katerih lahko kdorkoli pride do besede.

Komu bomo posvečali pozornost?

Ali bi morali biti veseli, da smemo dandanes — in to skoraj neglede na politično ureditev! — svobodno povedati vse, kar nas slučajno prešine ali pa že dolgo muči? Ali z drugimi besedami: bi morali biti veseli, da smo demokracijo pri vseh njenih hibah in občasni brezpredmetnosti prignali do najskrajnejših meja?

Načeloma ja — ampak res samo načeloma. Praktično pa ne. Praktično to pomeni, da moramo rekalibrirati kriterije pomembnosti in kredibilnosti vsega, kar slišimo ali preberemo. Saj pravim: včasih je informacije filtriral, procesiral in plasiral nekdo drug, danes pa to moramo početi sami.

Pri določenih stvareh — pri večini stvari, da ne bo pomote — se bomo morali začeti delati, da nič ne slišimo, nič ne vidimo in nič ne rečemo. Preveč je vsega.

Zlasti pa ne nasedajmo dušebrižniškim opozorilom o sovražnem govoru. Ni panike. Ljudje niso tako slabi, kot bi lahko sklepali iz njihovih izjav, samo pozornost iščejo. Tako imenovani sovražni govor je specialni efekt za vzbujanje pozornosti. Odrecite jim jo. Preslišite sovražni govor. Naj govorijo v prazno, če že morajo.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 25. junija 2017, pod naslovom Sovražni govor je, če ga hočete. Verzija na Fokuspokusu je editirana.