Moj poslovilni komad: Ostani đubre do kraja? Ne, Vivere od Vascota.

Sej to je to. Lahk sem standup komik, ker se v to prisilim z vsem živim v riti, ampak če bi jim obrazložila, da sem bila par dni prej tri dni zaporedoma v postelji, bi mogoče štekali. Šele založnik (temu se reče založnik) me je prišel po treh dneh zbrcat iz postelje tko rekoč, me zvlekel v  štacuno, mi nakupil futr (takrat človek neha jest in vse) in udaril en pogovor z mano.

In sem se usedla direkt zraven psihiatrinje iz Polja in nabijala: “Jaz ti povem, jaz sem manični depre…”

Pa me je kr prekinila: “Ti si samodestruktivec, ampak je ena genialnost v teb.”

U, to mi deli, mi boste še všeč ratal.

Ampak tud pri posvetilu k knjigi ni šlo drugač, kot da sem zraven vtaknila leponexe in apaurine.

Softič

In ne moreš verjet. Ko sem kakšne dve kolumne nazaj pisala, da me je kot mejhno tam en psihič ustavil za Bežigradom, pa ene čudnarije govoril, sam sem sam gas tolkla dalje in pol povedala v šoli. Zdej sta pa še dve rekle, da se je njima isto zgodilo. Na istem mestu.

Še dobr da se nobeni nč ni zgodilo, sam to je mogu en konkreten psihič šetat okol. Pizda, k da smo se zbrale proti Billu Cosbyju. Po vseh teh letih (če smo ble takrat 1. ali 2. razred) šele pride res ven.

Ampak pustmo obletnico za drugič. Lahk sem jaz to, uno, tretje, ampak za ziher sem pa softič. Jaz sem ena tistih, k preveč čuti in doživlja vse naokol. Jaz sem ena tistih, k ne da bi začela dan ob kakšni fake novici na kakšnem linku, ne, jaz ponesreč kliknem na tak video, k se vrti po FB. Kakšna na hard žalostna pizdarija. In jaz za dobro jutro jokam. Vse se me preveč dotakne.

Jokam ob filmih in nadaljevankah. Tud ob reklamah in Top Shopu. Sam tist bolj zarad drugih razlogov. Ko sem bla mula in me je v kinu zakrivilo, sem se kao delala, kot da je vse okej, da ja kdo ne vidi, ker softič sem, in sem si pihala tja gor proti učem, da rešim situacijo.

Če sem pa recimo doma z matko gledala kakšno štalo, sem pa kao neki do veceja pa nazaj hodila. Fuck, k da se je problem zjokat. Če bi takrat vedla, da se bom leta kasnej sposobna zjokat kjerkoli, pa ne zarad filmov na TV, ampak zarad svojih.

Vidra

Zadnjič enkrat smo mel podobno debato na FB in sem jaz omenila, da se spomnim enga filma iz otroštva o vidri, in da kako se nisem mogla potolažit ob tok žalostnem koncu. Nisem mogla verjet, kok ljudi si je zapomnilo to vidro, kako se je vsem vžigosala v možgane: “Ja, ja, vidra, pa una lopata na konc! Kok sem jaz jokala!”

Pol sem šla prov guglat, kaj smo vsi za enga hudiča to gledali in vidla, da je debata o filmu oz. knjigi Ring of Bright Water. Pizda, so vsem zamoril otroštvo s finišem vidre na konc. Če ne s tem, pa IT serijo. Dejte nam rajš Modro poletje nazaj, pizda vam materna. Tito, Tito! Za vedno sem si zapomnila kok sem jokala, pa govorim o več k 30 let nazaj. Al pa muvi o Hachiju, psu. Če pa ob tisem človek ne zajoka, si pa ziher iz politike.

Ponoč kdaj ne morem spat in ker takrat ni nobenga na netu, da bi ga morila, sem primorana gledat kakšne filme na TV. In na TV 1000 majo eno tako željo, da njihove bralce z insomnijo spravijo do konca v PM. Ker vedno spustijo kakšen Green Mile. E, moj Stephen King, a je treba take štorije pisat? Čist vsakič spet jok, pa že vse vem vnaprej. Al pa Tom Hanks, ko pušne Wilsona sred morja.

Pa okej, to so filmi, kjer se vsi zjokajo. Jaz bom še v My Name is Earl najdla kej za robce iskat naokol. Al pa v Vrtičkarjih.

Zakaj ne hodim na pogrebe

En dan sem gledala en posnetek enga modela, k je vse zajebal v lajfu, kako mu je bla mama nepomembna, čeprav mu je skoz stala ob strani. Point: zdej živi model čist drugač, ampak mama je mogla prej umret, da je sploh kaj dojel, in se ji tam opravičuje.

Me je tok v srce zadelo, da sem šla vsa zmešana klicat majko: “Mami, jaz mam tebe rada. Nisem hotla… Ueeee… rada… ueeeee…”

“Tereza, kaj se spet s tabo dogaja?”

“Ma nč, no. FB je kriv.”

Vsako stvar preveč čutim in pol si vse prestavljam. Eni smo pač tko narejeni. Zato tud ne hodim na pogrebe. Ne morem, ne zmorem tam gledat skrušenih žalostnih ljudi. Se mi zdi, da mi bo srce poteptalo.

Sej vem, spet sem pri smrti. Sam men je to bolj zanimivo razmišljat, kot če so popusti za cunje. In z mano se dogajajo tud take, da znam na raznih familiarnih dobivanjih začet s svojimi čudaškimi forami. K v resnici sploh niso čudaške. Mene sicer nikol ni. Če že pridem, pa vedno povem, da sme prišla sam kej spit. In zato mam zdej milijon tupperwareov doma, k me vsi nafilajo s futrom za domov.

Zadnjič sedimo z bratom in fotrom in med enim smehom vprašam: “Ej, če jaz zdej umrem, kje bom bla pa pokopana?” Sta se hitr nehala smejat. Ampak ne zato, ker bi eden od njiju rekel, da kaj zdej s takimi morbidnimi, ampak zato, ker sta obadva čist na easy rekla: “Dobro vprašanje.”

Itak. Čeprov sem rojena Ljubljančanka, jaz kle nimam nobenga familijarnega pokopanega. Med frende me pa tud ne morejo fuknit.

“Ja, na Primorskem al kaj?” prijavi fotr.

“Pr teb al pri mami?”

“Ja,to pa ne vem.”

Čez par dni sem mami ponovila pogovor, je takoj v luft skočila: “Naju dve bojo skup tam raztrosili!”

Kakšno raztrosili?! A zdej smo že tam? Pa pizda, kdaj bova prerezale popkovino? Fucking nikol?

Zadnji komad

Pa še moja zadnja želja ni očitna moja zadnja. Ker je itak nimam. Ker načnem pogovor sam iz dolgčasa in sem čez pet minut že drugje. Ker jaz sama itak nč ne vem.

Zdej sem že z zadnjim komadom naredila čisto zmedo. Ampak zdej vem kerga. Dejmo rečt. En, k me zna tud s komadi spravit v jok. Sicer zvečer doma nažgana, takrat te vsaka Riblja čorba zjebe: “Ostani đubre do kraja!”

Ampak Vasco je Vasco: “Vivere anche se sei morto dentro / Vivere e devi essere sempre contento / Vivere è come un comandamento / Vivere (o sopravvivere) senza perdersi d’animo mai / e combattere e lottare contro tutto, contro”.