“Beden zadnji stavek”: Pester teden kradljivke časa v menopavzi
Teden je bil pester. Navrgel je toliko tem, da bi iz dogodkov vsakega dne lahko sestavila kolumno. Ne morem se umiriti, v glavi mi vse brni in se prepleta. Ko me nočna menopavzna oblivanja prebujajo in se v polsnu slačim ali preoblačim, odrivam s sebe tanko rjuho ali se zaletavam v predal z dekami, se zraven še mentalno šamarim.
Še en dokaz več, da lahko ženske delamo več stvari hkrati.
Česa še nisem naredila? Kaj bi lahko naredila bolje? Kdaj in kaj bom odgovorila tistim, ki mi ob vsem delu ponujajo še nove projekte? Kje so bili decembra, ko sem imela preveč časa?
In kot že vsega tega ne bi bilo dovolj, me udari še pisanje. O čem naj pišem, za boga milega?
Vmes zaslišim glas Pavaa Pavličića, avtorje meditativne knjige Donava, da se nikoli ne loti pisanja knjige, dokler mu ni vse jasno — z zadnjim stavkom vred.
Žmohtne podrobnosti
Zakaj to sploh počnem? Gospod je v prednosti. On je resen, znanstven, strukturiran, vešč in z urejenim urnikom. Ni raztreščen prekerc in tudi ni v menopavzi.
Lovim tisti zadnji stavek, ki ga ni in ni, kot da mi bo rešil življenje. Ker če ga ne najdem, ne bo z mano nič ta teden.
Ko sredi noči ležem nazaj, si rečem: “Ah, bo že. Let’s cross that bridge when we get there. Vsak problem posebej, lepo prosim, ne vse naenkrat.” Povem si še marsikaj več. Žmohtne podrobnosti bi vam gotovo šle v slast, ampak vas bom pustila pred zaprtimi vrati prešvicane spalnice. Dream on.
V nedeljo se zbudim z mislijo: “Še dobro, da imam delo. Sicer ne bi vedela, kaj naj sama s sabo.” Visim na kompu, urejujem programsko knjižico za poletne dogodke in iščem manjkajoče podatke in tekste po spletu. Vidim novico o umoru.
Iščem naprej, kar potrebujem, vstavim, preoblikujem. Spet umor, ampak meni manjka neka zasedba. Najdem. Pregledam, kar sem napisala, in popravim. Iščem predstave po spletu, krajšam. Zakaj pišejo vse živo in še najmanj o predstavi? Nekako skvačkam tekst. In vidim, da je “nasilno umrl” Gašper Tič.
Slabo mi postane. Ne morem pisati, ker se tisti “ostri predmet” mentalno zarine v moje grlo in prste. Rada bi tvitnila, naj nas ne obveščajo o podrobnostih, pa ne morem. Človek ima otroka in družino in prijatelje.
Spomin se na tiste dni po smrti meni ljubega človeka in otrpnem. Silim se pisat knjižico in mantram, da ne bom nič napisala ob novici o umoru. Mogoče bo šlo mimo. Grem ven in popijem tri viskije, da lahko sploh govorim.
Mater, spet nisem dokončala dela.
Zmagala
V ponedeljek zjutraj berem materiale za sejo Programskega sveta na RTV. Potem pošljem enega od opomnikov v zvezi z dogodki ta teden. Kličem novinarje. Ponujam človeka, ki je dobil nagrado Prešernovega sklada in zdaj dela nov projekt z novim bendom. Tekste je naročil znanim in preverjenim kovalcem besed.
Moški v krizi, na pragu 40. let. Vem, da bo tudi zajebancija. Teksti so mega, konkretni. Brez rož, patosa in metaforike. Težka bo, ker so ga vsi intervjuvali ob nagradi nekaj mesecev nazaj. Če bi vmes dobil Nobelovo nagrado, a ga potem tudi ne bi nihče nič vprašal, ker so vprašanja zanj pokurili že februarja ob Prešernovi nagradi? Kako naj jih prepričam?
Letim na sestanek in potem na sejo. Ponovim vse znane napake. Nekaj let sedenja na sejah me niso utrdila, ampak samo utrudila. Česar nisem povedala, bom napisala.
V premnogih intervjujih je gospod Pirkovič ob aferi Thompson močno načel ugled hiše. Ampak pravil, kako komunicirati navzven, na RTV ni — torej ni ničesar kršil. Če se sistemske napake v informativnem programu televizije ponavljajo, je nekaj zelo narobe. Urednica je zaščitena kot ogrožena vrsta. Lažje razrešiš direktorico ali generalnega direktorja.
S seje grem kot pretepena. Doma za komp. Ob 3. zjutraj je programska knjižica končana. Zmagala sem.
Povožena
V torek se zbudim kot povožena (kot vedno po sejah). Sestanek za projekt oktobra. Glavno vprašanje je, kako bomo napolnili dvorane izven Ljubljane in koga od bogatih poznamo, da bo vložil nekaj denarja v projekt. (Gre za drobiž.)
Pišem zadnje maile, kličem za sredin koncert. Preštevam, koga sem že osebno povabila in katerih 200 še nisem dobila. V sredo obsesivno gledam vremensko napoved, ker bo koncert na prostem. Ko popoldne izvem, da je za koncert prodanih 500 vstopnic, sem najsrečnejša ženska na planetu.
Stojim na balkonu in govorim v nebo, naj se takoj zdaj ulije. Predstavljam si vrače iz Grožnjana, ki v rokah držijo čudna orodja in gledajo v nebo. Postavim se v isto pozo in verjamem, da bom ukazovala vremenu.
Koncert je delikatesa. Ob nekaterih komadih me spreletava srh. Hodim gor in dol. Če bi sedela in samo poslušala, bi me kap. Tako pa usmerjam ljudi na vece. Koristna sem.
Bedni zadnji stavek
V četrtek kličem, kdo pride na novinarsko in po nove knjige. Pošljem še nekaj mailov, uredim objave na Facebooku. Zvečer na twitmeetu poslušam pogovor, kako bodo nekateri v penziji živeli na otokih z ugodno klimo. Super. Jaz bom — upam — dobivala redno pokojnino, kakšnih 400 i kusur evrov. Misel me pomiri.
Doma prižgem televizijo in gledam neko kriminalno nadaljevanko z razkosanimi trupli, da pozabim na brenčanje glavi. Zbudim se ob 4. zjutraj še vedno pred televizorjem.
Končno je petek. Samo še tole novinarsko konferenco speljemo, pa bo.
Prišli so. Prostor ni prazen, govorci so duhoviti. Kdaj bom imela čas, da preberem vse te knjige? Čez vikend bo mir in čas, da dokončam intervju, pošljem maile za ulični festival in napišem nek članek.
Kar je resnično beden zadnji stavek.