Pljuni istini u oči danes: Mladi nirvanisti! Egzibicionisti!

Med počitnicami leta 1976 sem bil prvič na koncertu. Vsaj na svojem prvem rock koncertu. Na takem, na katerega sem šel sam. Ker sem bil že velik fant. Poslušat glasbo, ki sem jo sam hotel. Buldožer. The Pljuni istini u oči tour. Live in Maribor, Hala A (kjer je danes Kolosej, pardon, Maribox). Predskupina Parni valjak. Neki novi heavy metalci.

Ne vem, kdaj sem kupil Pljuni istini u oči od Buldožerjev — izšla je konec leta 1975 —, ampak do koncerta sem jo znal na pamet. Pa ne samo vseh tekstov vseh komadov, temveč tudi vse tekste na ovitku. Vso tisto zajebancijo od “Kutka za mlade nirvaniste (47. vježba)” pa do “zarolaj ga Blaž” in “francuske Žicam”.

Ne bom zdaj obnavljal svoje glasbene socializacije. A dejstvo je, da po tej plošči nisem bil nikoli več enak. Plošča Pljuni istini u oči je bila moj obredni prehod v odraslost, obenem pa tudi moja kroglica pregelk. Postal in ostal sem fan Buldožerjev.

Kar je morda malo patološko.

Fast forward 40+ let.

Hvala bogu, da je vsaj hommage

Zgornji uvod je v bistvu disclaimer, zakaj nisem bil navdušen nad dokumentarcem Glasba je časovna umetnost 2, LP film Buldožer — Pljuni istini u oči ta torek v Kinodvoru.

Morda ta film niti ni tako slab, vendar kot goreč privrženec benda ne morem iz svoje kože in pogledati na zame in za družbo prelomno plato drugače, kot sem vsa ta leta gledal sam.

Dokumentarni film Varje Močnik je sicer intelektualno dobrodošel in kulturno zaslužen hommage najizvirnejši, če že ne najpopularnejši slovenski — in verjetno tudi jugoslovanski — rock skupini vseh časov.

Slovenija pač nima R‘n’R dvorane slavnih in je niti ne rabi. A če bi že obstajala, bi bili Buldožerji njeni častni člani.

Režiserka je potožila, da je težko narediti film, če nimaš na razpolago skoraj nobenega posnetega gradiva.

Res. RTV pred 40 leti ni snemala bizarnosti kot bend po imenu Buldožer. Pazite, to je bilo še v tistih časih, ko je RTV veljala za častivredno in kvalitetno institucijo, zlasti v glasbenem smislu. Lahko si samo predstavljamo, kako alter so morali biti Buldožerji, da se TV Ljubljana ni zdelo vredno, da bi jih kje posneli, če že ne povabili v studio.

Brecelj go home

Glasba je časovna umetnost 2, LP film Buldožer — Pljuni istini u oči — po scenariju glasbenega publicista Igorja Bašina in Barbare Kelbl — je nekakšen kolaž obujanja spominov članov benda in sodelavcev, publicističnih pričevanj rock kritikov in glasbenikov iz bivše Jugoslavije, skečev z Jeleno Aščić v vlogi napovedovalke poročil (oz. tekstov z ovitka plošče in drugih domislic) in grafičnih animacij.

Človek bi pomislil, da v Sloveniji sploh ni nihče poslušal Buldožerjev.

Dokumentarec zgleda kot še kar spretno zapakiran diplomski film, vendar pozornemu in poznavalskemu očesu ne ostane skrito, da ustvarjalci niso bili dorasli nalogi.

Filmu se sicer pozna, da so ga naredili ljudje z dobrimi nameni in veliko dobre volje, žal pa z manj kreativnosti in filmskega znanja ali kaj šele širine. Zadovoljili so se s zajebantskimi prvoosebnimi interpretacijami in reinterpretacijami glavnih akterjev — tu je bil žal najšibkejši člen prav Marko Brecelj s svojimi dologčasnimi post-Buldožer nebulozami — in poskušali nadgrajevati njihov takrat avantgardni, škandalozni humor in produkcijsko estetiko 70. let.

To jim je uspelo kvečjemu vizualno, vsebinsko pa ne. Danes so pač drugi časi. Dokumentarec Glasba je časovna umetnost 2 bi bil moral ostati dokumentarec. Straight.

Glasba je časovna umetnost 2, LP film Buldožer — Pljuni istini u oči. Režija: Varja Močnik. Scenarij: Igor Bašin, Barbara Kelbl. Igrata: Jelena Aščić in Janez Ivan Lotrič. Fotografija: Miloš Srdić. Animacije in ilustracije: Martin Ramoveš. Produkcija: Nord Cross Production.