Zvokoblog 31: Srečanje s projektorjem. Preden zvok odide.

Ni več veliko priložnosti, da bi človek videl in povrhu tudi slišal filmski projektor. Nostalgija preluknjanega traku, ki se magično vije mimo bralne žarnice — kot da bi nekdo nekje v daljavi za zaveso bral knjigo.

Doživetje projicirane vsebine mi je za trenutek pobegnilo v drugi plan, ko sem šel bliže, da bi slišal šklepetanje kovinskih zobcev in fino smukanje traku. Najprej v dolgi zanki izven aparata, nato v varnem objemu kovinskega stroja.

Padel sem v prostore spominov, ki jih je nastavila italijansko-nemška umetnica Rosa Barba  v kleti dunajske Secesije.

Še malo in razstave ne bo več. Morda tudi zapisa na spletni strani muzeja ne. Zvok bo odšel. Nekaj ga ostaja v zvokoblogu.