Medijska obdukcija primera Gašper Tič: Patolog je klinično mrtev

Čeprav mrtvo telo žrtve še čaka na rezultate obdukcije, javnost pa na več verodostojnih informacij — za katere dvomim, da jih bo sploh kdaj dočakala —, pa lahko že manj kot 48 ur po tragediji naredimo prvi medijski post mortem.

Rezultat medijske avtopsije primera Gašper Tič je naslednji: spomin na pokojnika živi in bo živel naprej, patolog sam pa je klinično mrtev.

Kot vsak umor je bil tudi ta šokanten, gnusen in grozljiv. Toda razlika med brutalno smrtjo navadnega smrtnika in brutalno smrtjo tako imenovanega znanega Slovenca je v tem, da mediji v domnevnem interesu javnosti naredijo njegov klavrni in žalostni konec še bolj klavrn in žalosten.

Če človek ne bi bil že mrtev, bi bilo posmrtno življenje v medijih nekaj najhujšega, kar se mu lahko v življenju zgodi.

Pa saj ni čudno. Slovenski mediji niti življenja ne znajo pokrivati, kako bi znali pokrivati šele smrt?

Prvi in drugi šok

Po prvem šoku, da je na tak krut način umrl priljubljen in simpatičen obraz, znan z gledaliških odrov in malih ekranov in iz družabnih kronik kot duhovit dobrovoljček, je naslednji dan prišel še drugi: da je storilec Stefan Cakić iks-krat zabodel Gašperja Tiča v samoobrambi, ker da ga je ta “silil v spolni odnos”.

Mislim, da je to prvi objavil Dnevnik — potem pa so vsi začeli od njih prepisovati. Kot že v nedeljo vsi osnovne fakte od Policije.

Pozneje je Dnevnik iz nekakšne zapoznele korektnosti ali uvidevnosti to formulacijo umaknil in jo nadomestil s prijaznejšim, četudi huronsko butastim, da ne rečem neokusno ciničnim opisom, da je šlo za “ljubezenski prepir”.

Da pa bi se tudi stilistično izkazali, so za dobro vago uporabili še kliše, da je umoru — no, uboju — “botroval ljubezenski prepir”.

Umivanje rok

Za novinarje, ki so zgodbo po zaslugi Policije — ki uradno ne pove skoraj nič, neuradno pa skoraj vse, kar ve — nenadoma preformulirali v degradirano upgradan konflikt med pederastom srednjih let in več kot pol mlajšim efebom, ne morem reči drugače, kot da so popolni debili.

Mediji so seveda dali vedeti, da trditev, da je šlo za spolno nadlegovanje ali celo poskus posilstva — če prevedemo izvirno policijsko-medijsko formulacijo, da je Tič Cakića “silil v spolni odnos” —, ni plod njihovega lastnega naklepanja, temveč storilčeva izjava, dana na zaslišanju.

Ali mislijo, da so si s tem umili roke? Ker so po zaslugi anonimnega vira — ja, policijskega, ampak vseeno anonimnega — znali in smeli citirati storilca? Ali mislijo, da njihovega po dolgem času res eksplozivnega primerka newsa ljudje ne berejo? Kaj hudiča so mislili, da se bo zgodilo?

Javnost v najslabšem pomenu te besede, vsaj tista uporabniška drhal, je na podlagi te informacije končno zaštekala, zakaj je Gašper Tič moral umreti. Ker je Cakiću težil.

Ker kako psihološko deluje kulpabilizacija? Ne samo v eno smer. Nihče ne dvomi, da je to storil identificirani storilec — toda vsak lahko domneva, da mu je žrtev dala nek povod. In to žmohtnega.

Namige, da je bilo ozadje konflikta erotično, so mediji iz neke slabe vesti pozneje sicer umaknili ali vsaj omilili — ampak po toči zvoniti je prepozno (klišejsko rečeno). The damage has been done.

Prvi v službi tračev

Seveda pa niso vsi novinarji debili. Nekateri so svinje.

Tako je v svoji deklarirani želji, da bi bili “prvi v službi resnice”, Nova24TV.si objavila že tretji šok, poln kamuflažnih vprašalnih stavkov in povednih naj-bijev: da je Tič ne več ne manj kot “omamil in spolno zlorabil” Cakića z GHB (gama-hidroksibituratom), tako imenovano drogo za posilstva. Cakić “naj bi” Tiča “zabodel, ko se je zavedel, kaj se mu je zgodilo”. GHB “naj bi” našli v osumljenčevi krvi.

Niso pozabili dodati visokoleteče pripombe, da “naj bi bil nadaljnji potek dogodkov [v Tičevem stanovanju] drugačen, kot poročajo drugi mediji”.

Novino breaking informacijo o GHB je citiral oz. retvital mešalec dreka in promotor tračev Bojan Požar himself. Najbrž zato, ker se mu je zdela tako lepa in poštena v svoji izvirnosti in direktnosti.

Sploh se ne čudim, da ugotavlja, da se mu zdi, “da smo pri novi aferi Baričevič”. To bi se mu vsekakor splačalo.

Nakar še Policija

Vseh teh neumnosti, neslanosti, nepismenosti in predvsem neprofesionalnosti pa v medijih seveda ne bi moglo biti, če jim ne bi pomagala Policija.

Svojo nalogo, da streže medijem z informacijami o dogodkih, kakršen je ta nesrečni umor, opravlja prizadevno, vendar očitno tudi nespretno.

Toda o tem več jutri. Verjetno pa še o kakšnem četrtem ali petem šoku v zvezi s tem primerom.

Nadaljevanje jutri.