Predvolilno jecljanje: bo-bo-Borut, pa-pa-Pahor, ne-ne-Nepahor

V torkovih Odmevih je kamniški župan in would-be ne-Borut Pahor Marjan Šarec rekel, da se je za predsedniško kandidaturo odločil zato, ker je “čas za zamenjavo generacij” — češ, “nekateri ljudje so že predolgo v politiki”. 

No, ja. Že mogoče. Predlagati ali verjeti, da bi morda bilo dobro, če naslednji predsednik Republike Slovenije ne bi bil Pahor — ali da bi bil vsaj ne-Pahor —, je seveda legitimno.

Ampak zato, ker je prestar?!

Glede Šarčeve ambiciozne argumentacije imam čisto oseben pomislek. S Pahorjem sva namreč ista generacija. Zato sem kar malo užaljen, da nas 40-letni smrkavci pošiljajo v penzijo.

Šalo na stran. Generacijske tranzicije znajo biti v Sloveniji zares problem. Po eni strani je tako rekoč nedržavljansko in nedemokratično leta in leta, celo že desetletja gledati ene in iste ksihte. In to takšne, ki jih žal ne moremo povezati z kdo ve kakšnimi političnimi in socialnimi dosežki ter moralnimi in psihološkimi kvalitetami!

Zaupanje vnaprej

Po drugi strani pa je dejstvo, da je trditev, da je “čas za zamenjavo generacij” samo malo bolj vljuden način, kako povedati, da imaš aktualnih politikov poln kufer in da si zdaj ti sam na vrsti za zaupanje, da boš naredil red.

Mladost vedno vžge. Nekaj novega in svežega. V politiki pa sploh.

Spomnite se dveh ekstremov. Okrog leta 2000 je doživel svojih 15 minut — no, mogoče 15 mesecev — Dominik S. Černjak s Stranko mladih (SMS). Med njegovim meteorskim vzponom so mu mediji jedli iz roke kot kakšnemu wunderkindu, iz katerega pa v političnem smislu potem nič ni bilo. (Hvala bogu niti škode.) Tako kot je prišel, je tudi izginil nazaj na Ios.

Še danes in prav danes pa imamo na oblasti tiste, ki sicer niso bili vsi čisto mladi, vendar so ljudi dobili na finto, da so “novi obrazi”. Pa še res je bilo. Nekateri kot Cerar sam do prejšnjih volitev pač niso bili v politiki kot politiki, za veliko večino pa prej nikoli v življenju nismo niti slišali. In smo jih izvolili.

Zdaj pa imamo hudiča. Samo zato, ker smo imeli poln kufer prejšnjih politikov in smo SMC verjeli. Zaupali vnaprej.

Founding fathers #fail

Šarčeva strategija, da igra na karto mladosti, je v tem smislu logična. Morda edina šansa, da lahko vsaj približno resno kandidira proti Pahorju. (Naftalinsko nagačeni Jazbec nima niti tega.) Vprašanje je seveda, ali bo Šarec to znal izkoristiti, ampak zaenkrat se mi zdi njegova kandidatura obetavna. Vsaj zanj, če že ne za volilce. Da se ne bo blamiral.

Seveda pa to ne pomeni, da je moj favorit. Nobeden od kandidatov ni moj favorit. Jaz sploh ne bi imel predsednika. Po takšnem sistemu, kot ga imamo zdaj, se nam ga sploh ne splača imeti.

Ker po eni strani je slovenski predsednik lahko protokolarna lutka kot kralj ali kraljica, po drugi pa funkciji nedorasel, četudi dobronameren politikant, ki predlaga ustavne sodnike in manadatarja za sestavo vlade in se ima v nasprotju s selfiji na Instagramu za blazno pomembnega.

To je brez veze. Predsedniku Republike bi morali podeliti veliko več pristojnosti — ali pa se sprijazniti s Pahorjem oz. Pahorjevim modelom predsedniške persone. 

Slovenski founding fathersi ali danes vsaj njihovi sinovi bi se ob osamosvajanju po mojem morali bolj zgledovati po francoskem sistemu kot pa po nemškem ali avstrijskem.

Delajo se fine

A neglede na obstoječi ali morebitni spremenjeni sistem je dejstvo, da je Pahor s svojo redefinicijo predsedniške funkcije kot populistične in všečne kompenzacije ustavnega pomanjkanja resnejših kompetenc protikandidatom zablokiral manevrski prostor že v kampanji — ne samo načelni državljanski razmislek o tem, kakšna bi lahko bila predsedniška alternativa njemu.

Pahor je v teh štirih, petih letih našel in iznašel — ne da bi za to kdorkoli moral spreminjati Ustavo — povsem nov način predsednikovanja. Zato na letošnjih volitvah ne bo vprašanje, ali je Pahor dober za še en mandat ali ne. Ker seveda je. Vsaj za svoj model te funkcije.

Letos ne bomo izbirali med različnimi kandidati, temveč med Pahorjem in Nepahorji. Zato njegovim protikandidatom ne preostane drugega, kot da se po eni strani distancirajo od Pahorjevega vsebinskega in karakternega modela predsednikovanja, kakršnega si je izmislil, po drugi pa se delajo fine in se izogibajo komentiranju praks in drže aktualnega predsednika.

Karkoli bodo o Pahorju Nepahorji povedali, bo zanje slab PR.

Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 18. junija 2017, pod naslovom Predvolilno jecljanje: pa-pa-pahor, ne-ne-nepahor. Verzija na Fokuspokusu je editirana.