Kolonialni refleks zafrustrirane in zakompleksane SLO politične elite

Kaj imajo skupnega Magna, Kemis in Drugi tir na eni strani in recimo Kamerun, Kenija in Kongo na drugi strani?

Odgovor je očiten: nič. Ta podjetja oz. projekti sicer sodijo v slovenski postsocializem, delujejo pa na različnih gospodarskih področjih. Kaj naj bi imela kot slovenska podjetja skupnega s Kamerunom, Kongom in Kenijo, pa sploh ni jasno, ker so te tri države pač v Afriki.

Takšno razumevanje problema je napačno. Slovenija in njen Kemis, Magna in Drugi tir imajo bistveno več skupnega s Kamerunom, Kenijo in Kongom kot se morda zdi. 

In tista ključna podobnost je kolonialna pozicija v globalni kapitalistični ureditvi. Iz te pozicije izhaja marsikaj. Kar povezuje in celo izenačuje Slovenijo, Kamerun, Kenijo, Kongo in ostale sodobne kolonialne lokacije.

The West & The Rest

Prva podobnost je ta, da je stanje v vseh teh omenjenih državah — pa tudi v vseh drugih, ki v današnji globalizirani kapitalistični ureditvi predstavljajo “The Rest” — bistveno odvisno od tega, kaj se dogaja, kateri procesi potekajo, katere odločitve sprejemajo ter kakšno in katero politiko vodi “The West”.

Nobena od današnjih kolonialnih lokacij ni neodvisna in ne more sama odločati o svoji usodi. Niti Kamerun. Niti Kenija. Niti Kongo. Niti Slovenija.

V vseh teh državah delujejo politične elite, ki ustvarjajo videz, da gre za neodvisne države. Kar je domača naloga teh političnih elit. Zanjo tudi dobivajo podporo Zahoda. Njihova naloga je — če uporabimo Althusserja — da so del ideološkega aparata države, katerega cilj je, da legitimizirajo oblast kapitala.

Ki seveda ni več nacionalni kapital. Ampak mednarodni kapital. Ki domuje v metropolah. Na Zahodu, seveda.

Domača naloga

Kar nas pripelje direktno k Magni. Pa tudi h Kemisu. Ali Drugemu tiru.

Tudi tu slovenska politična elita legitimizira cilje in interese mednarodnega kapitala. Ne samo tako, da Magni ponudi najboljšo kmetijsko zemljišče. In to ne zato, ker drugih zemljišč ne bi bilo. Ampak zato, ker gre za zemljišče, ki ima za Magno dobro lego glede infrastrukture (avtocesta, letališče itd.).

Logika je jasna. Slovensko politično elito je fasciniralo dejstvo, da je Magni sploh prišlo na misel, da bi svoj obrat postavila v Sloveniji. Zato je pogledala, katero zemljišče bi Magni v Sloveniji najbolj ustrezalo. Da bi eliminirala eventualno madžarsko in katerokoli drugo postsocialistično konkurenco.

Postavila se je torej v položaj Magne. In njenih interesov. Zato, da bi dobila obrat. In kakšnih 300 delovnih mest. In ob tem ignorirala interes lastnih državljanov in državljank. Ki so seveda za slovensko državo in njeno politično elito nepomembni. Celo moteči. Še posebej takrat, ko se ne strinjajo s plani in idejami slovenske politične elite, kako pridno služiti interesom Zahoda.

Da je bila zgodba točno taka, so povedali tudi vodilni v Magni. Da jim je slovenska Vlada ponudila kot edino možnost sporno kmetijsko zemljišče.

Kolonialni refleks

In tu smo pri naslednji točki, ki povezuje Slovenijo s Kamerunon, Kongom in Kenijo in drugimi sodobnimi kolonialnimi lokacijami.

Gre za nekaj, kar sama imenujem “kolonialni refleks”. S tem mislim na mentalno držo, za katero je značilna fascinacija nad samim sabo, kadar te Zahod opazi.

Ko (in če) te Zahod opazi, v kolonijah takoj steče proces samogratifikacije. Gre za proces, v katerem kolonija, zafrustrirana in zakompleksana zaradi svojega drugorazrednega položaja, sebe prepozna kot vredno. Kot obstoječo. Tako kot se majhen otrok prepozna kot vrednega le, kadar ga drugi pohvali.

Ta infantilizacija politike v kolonijah je bistveni del kolonialnega refleksa in seveda vodi v samopodreditev. V samomanipulacijo. V samoinstrumentalizacijo. Vse za interese Zahoda.

Utopitev v željo velikega drugega

To Zahodu zelo lajša delo. Kolonialnih lokacij namreč ni treba siliti, da se podredijo zahodnim interesom. To podreditev z največjim veseljem izvajajo kar same.

Politične elite v kolonijah v resnici samo čakajo na priložnost, da bodo v odnosu do Zahoda lahko pokazale, da obvladajo samopodreditvene prakse. In čakajo, ali bo Zahod kot Veliki Drugi to njihovo držo opazil. Razpoznal. In morda celo nagradil. 

V tem se skriva tudi odgovor na vprašanje Joca Pečečnika, zakaj slovenska država ne daje primerljive administrativne, finančne, administrativne in druge podpore slovenskim podjetnikom, ki bi v državo prinesli več in bolj stalna delovna mesta kot pa recimo Magna.

Odgovor je jasen: domači poslovneži niso nekdo, nad katerimi bi bila slovenska politična elita fascinirana. Do njih ji ni treba prakticirati kolonialnega refleksa. Tak status ima samo Zahod.

Zgoraj opisano vedenje ima tudi svoje strokovno ime. Imenuje se utopitev v željo velikega drugega. Gre za prvo, najbolj infantilno matrico otrokovega vedenja. V kateri je avtonomija otroka nič. Možnost kritike nič. Možnost socialnega upora nič.

Alienacija pa popolna. 100%.