Nismo hipohondri. Zdravstveni sistem propada in mi propadamo z njim.

Če ste poslušali sredin Studio ob 17:00 na temo, kaj bo prinesla novela Zakona o pacientovih pravicah našemu fizičnemu, psihičnemu in socialnemu blagostanju, sem prepričana, da niste nič razumeli. Če pa ste, morda zdaj mislite, da ne bo več čakalnih vrst!

Saj veste, kako smo včasih rekli: “Sanja svinja o koruzi, a koruze nema.” — Tako se je izrazil o noveli ZPacP Matija Cevc, predsednik sindikata UKC Ljubljana. In ima prav!

Že 23 let proučujem in spremljam delovanje zdravstvenega sistema! Zato mi ni vseeno, da propada. Ker z njim propadamo vsi!

Kaj naj rečem. Poslušala sem celih 45 minut oddaje. Navdušenje predstavnikov Ministrstva za zdravje nad uvajanjem birokracije je bilo neizmerno. In kar je najbolj žalostno, navdušena je bila tudi zastopnica pacientovih pravic. Dobila sem vtis, da živijo na drugem planetu! Da so še iz časov, ko so zakone pisali na list papirja s svinčnikom in radirko, administratorke pa so vse skupaj počasi pretipkavale. Nikamor se jim ni mudilo.

Upravni postopki in uradni zaznamki

Sprašujem se, kako bodo ti strokovnjaki urejali naš zdravstveni sistem in govorili, kaj je dobro in kaj ne. Z izjemo predstavnika Zdravniške zbornice, ki je sicer bil kritičen, a za moje pojme še premalo. Morda še ne ve točno, kaj ga čaka.

Skratka, bili so srečni, kako bodo zdaj polovili kurje tatove, ki preskakujejo čakalne vrste, izvajalcem pa naložili še več dodatnega administrativnega dela in poostren nadzor!

Rešitve, ki jih v zvezi s čakalnim seznamom priporočajo, zvenijo kot nekakšen upravni postopek. Upravni postopki so na ministrstvih izjemno priljubljeni! Pravice in obveznosti pacientov in izvajalcev temeljijo na tako imenovanih uradnih zaznamkih, ki da bodo dokazovali, da ni nihče nikogar ogoljufal.

Pa je res vse to potrebno? Mar ne gremo k zdravniku takrat, ko nas nekaj boli? Ko potrebujemo zdravniško pomoč, ne pa tehnično in komunikacijsko?

Da ne bo pomote: obstoječe podzakonske akte (Uredbo in Pravilnik) je treba spremeniti. Dodelati, odpraviti nesmisle in anomalije.

Toda to, kar načrtuje MZ, je daleč od tega, kar bi resnično potrebovali.

Čudežna eNapotnica in eNaročanje

Nadalje moti tudi uvajanje naročanja na primarni ravni. Kaj ni prav Ljubljanska listina/Deklaracija WHO postavila Slovenije na najvišje mesto prav zaradi dostopnosti do storitev v našem zdravstvenem sistemu, ker se na primarni ravni — torej na pregled pri osebnem zdravniku, pediatru in ginekologu, moralo pa bi biti tudi zobozdravniku —  pri nas ni (bilo) treba naročati.

Kaj tu ni jasno? A nihče več nič ne ve in ne bere?

Naprej. Državna sekretarka je v Studiu ob 17:00 priznala, da novela ZPacP ne bo skrajšala čakalnih dob, ampak bo samo “prečistila čakalne sezname”. To da bosta omogočila čudežna eNapotnica in eNaročanje.

Kako neki, če pa se bodo lahko pacienti naročili z eNapotnico in eNaročanjem za prvi pregled samo na 180 storitev od 1300, za vse druge (torej 1120) ter elektivne posege in kontrolne preglede pa to ne bo mogoče — oz. samo po telefonu, pošti in emailu. Izvajalci bodo naše podatke sami vnašali v bazo za eNaročanje.

Aja, še ta novost! Če ste že v letih in ne obvladate računalnika, boste lahko z vašim osebnim zdravnikom posrfali po internetu. Zdravnik vam bo izbral dobrega in hitro dostopnega specialista. Saj ne morem verjeti!

Zakaj sploh spremembe Zakona o pacientovih pravicah? Še vedno nihče ne šteka, da vsebine iz prej omenjene Uredbe in Pravilnika nimajo kaj iskati v zakonu!

Kako bi se jaz tega lotila

Jaz bi se tega lotila tako, da bi v sodelovanju s stroko — za vsako specialnost posebej — določila kriterije, kot so to naredili drugod po svetu, in spremenila Pravilnik ali Uredbo v korist izvajalcev in pacientov.

Ne bi pa si upala s tem obremenjevati politike oz. poslancev! Sprašujem se, kako lahko politika presodi, za katere paciente in katere bolezni so primerne čakalne dobe stopenj “nujno”, “zelo hitro”, “hitro” in “redno” (24 ur, 14 dni, 3 mesece, 6 mesecev). To je vendar strokovno vprašanje, ki ga povsod urejajo akti ministrov, pristojnih za zdravje!

Pri nas pa bodo o tem odločale politične stranke v parlamentu!? Kdo bo prevzel odgovornost, če zadeve ne bodo funkcionirale? In verjamete mi lahko, da ne bodo.

Mimogrede, tudi na Hrvaškem, kjer imajo eNapotnice in eNaročanje, ta sistem uporablja samo 40% zdravnikov. To na MZ vedo in tudi povedo.

Zakaj samo 40%? Zato, ker ima dan samo 24 ur, časa za obravnave pa je 8 ur. V tem okviru mora imeti zdravnik na razpolago čas za nujne primere (ki jih ne more predvideti) ter kontrolne, hitre (po novem še zelo hitre) in redne preglede.

Matematični izračun pokaže: če ima na dan 20% nujnih primerov in 40% kontrolnih, mu ostane časa samo še 40% za redne in hitre. Če se odstotek nujnih poveča na 50%, potem mora izvajalec naročene paciente odpovedati. Odločiti se bo moral med kontrolnimi, rednimi in hitrimi — in to še preden je paciente sploh videl!

Zakaj potrebujemo novo stopnjo nujnosti (“zelo hitro”), ko pa veljavna zakonodaja določa, da smo lahko pacienti na vrsti v 3 mesecih (“hitro”) — kar lahko pomeni tudi v enem tednu — ali v 6 mesecih (“redno”) — kar lahko pomeni tudi v štirih mesecih! Saj nihče tega ne prepoveduje!

Seveda pa je vprašanje, ali smo lahko z napotnico “hitro” na vrsti že v enem tednu, če ima izvajalec prost termin. In zakaj nihče končno enkrat ne prešteje, koliko od približno milijona in pol izdanih napotnic je nujnih, hitrih in rednih!

Zakaj se spremembe Zakona nanašajo samo na prvi obisk in kontrolni obisk? V praksi obstajajo tudi storitve, ko pacient obišče izvajalca več kot enkrat ali dvakrat. Kot da ne bi vedeli, kako je zdravstvo organizirano!

Vsak pacient, ki je že kdaj obiskal zobozdravnika, pedopishiatra, kliničnega psihologa, fizioterapevta, razvojno ambulanto, logopeda in še bi lahko naštevala, ve, da je do zaključka zdravljenja potrebno priti večkrat kot enkrat (od 3-krat do 10-krat ali celo večkrat) in da vse to daljša in daljša čakalne dobe in povečuje število čakajočih. Dan ima samo 24 ur!

Komu je še mar za kakovost in varnost?

Tudi javna razlaga, da bo MZ namenilo dodatna sredstva za skrajševanje čakalnih dob in števila čakajočih, me ne more potolažiti! Še tem manj, če vem, da so bili vsi izvajalci obveščeni, da bodo letos lahko opravili 20 ali 30% posegov več!

Ministrstvo je namreč pozabilo povedati, kdaj jih je obvestilo. Obvestilo jih je 3. junija 2017 — in ne že 31. decembra 2016 ali prej. Izvajalci programov za skrajševanje čakalnih dob bi morali že konec prejšnjega leta vedeti, koliko operacij in posegov ter preiskav bodo dobili plačanih.

Če se ne motim, morajo tudi v formuli 1 naročiti gume vsaj 7 mesecev pred prvim testiranjem, ker se jih pač ne da kupiti v Leclercu. Naj me Ališič ali Jerančič popravita, če nimam prav.

In res je čudaško, da na Ministrstvu mislijo, da je pol leta pozneje mogoče operirati 20 ali 30% več kolkov, kolen, hrbtenic, itd. od danes na jutri! Zakaj? Ker obstajajo strokovna priporočila, da se v poletnem času nenujne operacije ne izvajajo zaradi dopustov, ker izvajalci takrat opravljajo vzdrževalna dela v operacijskih dvoranah in ker je v poletnem času večji problem okužb.

Komu je še mar za kakovost in varnost?

Ob veseli novici, da bodo lahko na letni ravni opravili 20 ali 30% več operacij, lahko zdravniki hitro izračunajo, da jim ostanejo za ta “presežek” samo še štirje meseci. Kar pomeni, da spet ne bomo skrajšali čakalnih dob in števila čakajočih! Ker izvajalci tega enostavno ne bodo mogli izvesti.

Prav smilijo se mi vsi skupaj! Pacienti in zdravniki!

Koliko nas v resnici čaka

Na Ministrstvu za zdravje so prepričani, da je podatek o 42.036 čakajočih nad dopustno čakalno dobo in 236.449 vseh čakajočih pretiran! Nerealen! Da so čakalne dobe umetne!

Kaj res? Morda res strižejo za 20%, a nikoli niso bile še tako dolge pri nobenem ministru doslej.

Spodnja slika pove vse.

Pri tem pa ne smemo pozabiti, da so to številke samo za 61 storitev, vseh skupaj pa jih je po podatkih Ministrstva kar 1300! Zato me glede na naraščajoče število napotnic (milijon in pol v letu 2016, kar je približno 18,6% več kot leta 2013) in vedno manjše število zdravnikov (operativnih, povečalo se je samo število družinskih) preseneča, da MZ tako lahkotno zanika dejstvo, da v Sloveniji več kot pol milijona ljudi čaka na eno od zdravstvenih storitev oz. da podatki o čakalnih dobah in številu čakajočih ne držijo.

Pri tem ne smemo pozabiti, da se čas do končne diagnoze ali do zaključka obravnave še podaljšuje, če ima pacient več napotnic. Najprej čaka na specialista, nato na diagnostični poseg in/ali preiskavo (MR ali RTG), nato pa še na poseg ali rehabilitacijo (recimo fizioterapijo)!

Če vse skupaj seštejem (matematično), je čakajočih še več kot pol milijona.

Hipohondri?

Zaskrbljujoče je, da MZ obtožuje izvajalce, da sporočajo neresnične podatke o čakalnih dobah in številu čakajočih, in da obtožuje bolne državljane, da smo hipohondri, ker da preveč drvimo k zdravniku!

Ob vsem tem se sprašujem: kdo bo učil in usposabljal zdravnike, da bodo lahko skrbeli za starajočo se populacijo — tudi za svoje kolege —, če bomo tako nadaljevali.

Ni skrivnost, da je v Sloveniji 1242 zdravnikov specialistov in specializantov, od katerih sta dve tretjini starejših od 60 let, tretjina pa mlajših od 30 — torej ni niti naravnega prirasta.

Ni skrivnost, da vedno več mladih zdravnikov odhaja v tujino.

Ni skrivnost, da odhajajo v tujino tudi pacienti. (Mimogrede: operacija hrbtenice stane pri nas približno 2.400€, v Nemčiji pa okrog 21.000€ — kar vam zaradi predolgih čakalnih dob ZZZS povrne.

Kaj tu ni jasno?

Noro je, da na Ministrstvu razmišljajo, da bo eNaročanje in eNapotnice rešile vse probleme čakajočih pacientov! Iluzija! Namesto da bi se lotili zadeve na operativni ravni in izvajalcem že decembra 2016 povedali, koliko operacij, preiskav ali posegov več lahko naredijo, da bi se glede na število čakajočih ustrezno pripravili.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 8. junija 2017, na avtoričini spletni strani Marjeta Blog pod naslovom Sanja svinja o … Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.