Mediji hočejo kontroverzne retorike tudi za ceno terorizma
Sobotni teroristični napad v Londonu je spet opozoril na vlogo medijev pri spodbujanju etnične in verske mržnje, ki se po lanskem brexitu konstantno povečuje. Pa ne gre samo za naraščanje števila incidentov zoper pripadnike muslimanske skupnosti, temveč tudi za vlogo medijev pri radikalizaciji islamistov.
Guardian v komentarju opozarja, da so mediji že dolgo pred napadom pripravljali teren za ekstremiste, kakršen je bil recimo islamistični ulični agitator Anjem Choudary. Človeka, ki je bil pred nekaj meseci obsojen zaradi podpore ISIS, povezujejo z enim od storilcev zadnjega napada.
Toda prav Choudaryja so mediji — vključno z BBC in Channelom 4, ne samo komercialne televizije — začeli vabiti v TV debate o islamu. Ker so potrebovali nekoga, ki zagovarja še “drugo plat medalje”, so mu dali platformo za širjenje svojih radikalnih islamističnih pogledov.
Choudary nastopa pred kamero: S prevzemanjem odgovornosti se lahko marsičesa naučimo. Sovražni diskurz, ki postane del vsakdana in stalnica razprav pred kamerami, smo začeli dojemati kot nekaj normalnega. Temu pa se mora vsaka družba, ki vidi dlje od ratinga oddaje, nemudoma upreti.
Mediji potrebujejo kontroverzne retorike
Vodja danes prepovedane salafistične organizacije Al-Muhadjiroun skupine je bil za medije kot nalašč, ker jim je dajal to, kar so hoteli — šov. Njegove pridige se niso razlegale v sakralnih prostorih, temveč v televizijskih studijih in odmevale po vsem Otoku.
Choudaryja niso vabili v oddaje samo v zvezi z islamom, temveč recimo tudi v razprave o protialkoholnem zakonu. Iz pouličnega pridigarja se je razvil v izvrstnega kontroverznega polemika, kakršnega si lahko medijske hiše samo želijo. Potrebovale so kratke, učinkovite, udarne izjave!
Tudi predstavniki muslimanske skupnosti so izražali pomisleke, zakaj ga uredniki vabijo, vendar očitno niso bili dovolj slišani.
Izbira sogovornikov bi morala biti modra in preudarna odločitev tistih, ki ustvarjajo program. Žal pa gre vedno bolj za izbiro tistih, ki obvladajo veščino prepričevanja, in vse manj za njihovo verodostojnost. Niti BBC ni imuna za to.
Standardi
Zdaj, ko je duh ušel iz steklenice, je prepozno govoriti o tem. Škoda je narejena.
Toda s prevzemanjem odgovornosti se lahko marsičesa naučimo. Sovražni diskurz, ki postane del vsakdana in stalnica razprav pred kamerami, smo začeli dojemati kot nekaj normalnega. Temu pa se mora vsaka družba, ki vidi dlje od ratinga oddaje, nemudoma upreti.
Kot da ne bi bilo že dovolj, da družbena omrežja ponujajo sovražnemu govoru skoraj neomejeno svobodo, so zdaj to mejo začeli prestopati še mediji, nekoč braniki spoštljivega diskurza, in tekmovati z nizkimi standardi, ki veljajo na internetu.
Toda na dolgi rok bodo medije rešili samo višji standardi. Samo to jim bo zagotovilo družbeno vlogo, ki jim pripada.
Posledice njihovih nepremišljenih odločitev so lahko nepredstavljive.
