Kako libidinalno funkcionirata Trump in Kolinda

Gre za logično in konsistentno potezo Donalda Trumpa. Logično in konsistentno ne samo v okviru njegovih predvolilnih obljub, ampak tudi v okviru tega, kar prakticira. Neoliberalni kapitalizem. Ki ga žene samo lastno preživetje. Lastni zaslužek. In predvsem lastni profit. Kar konkretno pomeni: zaslužek ZDA in profit ZDA.

To logiko je Trump grozeče neposredno manifestiral. Tudi s stavkom, s katerim je pospremil svojo odločitev: da ga na volitvah ni izvolil Pariz, ampak Pittsburg.

Kar je seveda res. Grozljivo res.

S to izjavo je Trump dosegel kar nekaj reči. Prvič, navdušil je lastne volilce. Drugič, pokazal je, da se kot eden redkih politikov drži lastnih obljub o novih delovnih mestih za brezposelne ameriške delavce. Tretjič, pokazal je tudi, da ve, kako lahko do teh delovnih mest pride. In četrtič, dal je prednost ameriškim delavcem. Pred delavci preostanka sveta.

Mussolini

S tem si je zagotovo pridobil tudi kakšnega simpatizerja v krogih nepodpornikov. Da o navdušenju, ki ga je s svojimi potezami požel med podporniki, sploh ne govorim. 

Skratka, poteza je bila daleč od nesmiselnosti in neutemeljenosti, kot so jo praviloma prikazovale prve reakcije nanjo. V resnici je bila pričakovana in smiselna. Celo obligatorna. Čeprav samo iz ameriškega zornega kota. Iz zornega kota preostanka sveta pa je bila vse kaj drugega kot smiselna. Čeprav v resnici prav tako pričakovana.

Kar me v resnici ne skrbi. Skrbijo me nekatere čisto druge reči.

Najprej sem opazila Trumpovo mimiko in gestikulacijo, ko je obelodanil svojo odločitev. Ki je na trenutke spominjala na mimiko in gestikulacijo Mussolinija. In Hitlerja. Še nikoli doslej tako očitno. Še nikoli tako neposredno kot tokrat.

To pomeni, da se je Trumpa treba bati. In to bolj, kot so številni evropski državljani in politiki predpostavili. Libidinalno funkcioniranje — in predvsem nefunkcioniranje — je postreglo z jasnimi dokazi, za kaj gre. Hkrati pa je postreglo tudi z jasnimi hipotezami, kaj je v resnici pri vsej tej zgodbi narobe. In kaj prav.

ZDA se pustijo prositi

Bolj pa me skrbi nekaj drugega: namreč to, da evropski politiki takšne Trumpove odločitve niso pričakovali. Očitno so bili presenečeni. Vsaj nekatere je to vrglo iz tira.

In to je tisto, kar me resnično skrbi. Pa ne zato, ker bi nemško-francoski vlak peljal prehitro ali prepočasi in v pravo ali napačno smer. Skrbi me predvsem zato, ker je bilo presenečenje evropskih politikov jasen dokaz, da sploh ne razumejo, kdo je Trump. Kako deluje. In zakaj deluje tako, kot deluje.

To pa je nevarno. In problematično. Če namreč Evropo in EU vodijo politiki, ki očitno ne razumejo, kdo je Trump in kako funkcionira, potem ni jasno, kako se bo taista evropska politična smetana znala dogovoriti o tem, kako se postaviti Trumpu po robu. Kaj produktivnega je treba v tem smislu in v tej smeri narediti. In kako Trumpa dobiti vsaj v šah. Če ne že v šah mat.

Dokler evropski politiki tega ne bodo razumeli, dokler bodo samo jamrali, kako jih je Trump presenetil in kako na tovrstne njegove poteze niso (bili) pripravljeni, bo to pomenilo, da jih je Trump premagal. Da je v politični in še kakšni premoči.

Kar pa je cilj, ki si ga je Trump zastavil. Ki ga je hotel demonstrirati. Namreč to, da se ZDA pustijo prositi. Da imajo v svojih rokah moč za avtonomno sprejemanje odločitev. Pri katerih se ne ozirajo na druge. Na njihovo škodo ali korist. Ampak samo nase. In na svoje koristi. Pri tem je ves svet na milost in nemilost prepuščen preživetvenemu egoizmu ZDA. In zoper njega ne more narediti nič. Praktično nič.

Titanic in Smrt v Benetkah

Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović se je na predsedniški konferenci Brdo-Brioni na Brdu pri Kranju pojavila v oprijeti obleki.

Stvar bi bila smešna, če bi ne bila politično nevarna. Nevarna zaradi samozavesti, ki so jo Kolindi dajale korzetsko kontrolirane obline. Ki so močno spominjale na obline Kate Winslet v vlogi Rose v Titaniku. 

Kitarovičeva, stisjena v svoj seksi outfit, ni mogla skrivati dobrega počutja. In iz njega izvirajoče zmagovalne drže. In energije. Tiste drže in energije, ki jo ima vsaka ženska, kadar se v svoji koži super počuti. In ki je lahko politično izjemno nevarna. Kar se je v konkretnem primeru tudi pokazalo.

Kolinda je bila s svojo držo in energijo daleč nad vsemi drugimi predsedniki na srečanju. Še posebej nad Pahorjem. Ki je ob njej deloval kot nekakšen odsluženi šarmer. Torej klavrno. Celo pomilovanja vredno. Spominjal je na Dirka Bogarda v filmu Smrt v Benetkah. Kar Slovencem — ker je bilo govora tudi o arbitražnem sporazumu — ni bilo v korist. Bilo je v korist Hrvatom.

Skratka: v hrvaškem protokolu očitno vedo, kaj mora predsednica obleči. In zakaj.