Fake news od Vrhnike do Jasenovca
Ta teden sem iz slovenskih medijev izvedel za dve veliki odkritji.
Prvo je temeljito zamajalo naše védenje o tem, kako nekdo postane homoseksualec. Sploh ne gre več za vprašanje, ali je človekova spolna orientacija del genetskega zapisa ali pa posledica določenega načina socializacije. Odgovor se glasi… — atrazin.
Velike korporacije so zastrupljale ljudi s tem gnojilom, kar da je sprožilo velik porast homoseksualnosti. In atrazin je gorel tudi na Vrhniki.
Kot je zapisala odkriteljica tega fenomena, se bodo prihodnje parade ponosa začenjale na Vrhniki s sloganom: “Ponosni, ker ste nas zastrupili in iz nas naredili homoseksualce!”
Gre seveda za eno večjih neumnosti, kar sem jih zadnje čase prebral. Tipičen fake news. Iz podatkov o gnojilu, ki povzroča hormonske spremembe, in raziskav, o katerih se znanstveniki še vedno prepirajo, je iznašla teorijo. Uporabila je nekaj polinformacij in naredila svojo resnico.
Precej odurno.
Hudiča!
Drugo odkritje pa je zgodovinska resnica, ki so nam jo domnevno dolgo prikrivali. V Jasenovcu so se pravi zločini baje dogajali šele po 2. svetovni vojni. Med vojno v taborišču ni umrlo zelo veliko ljudi. Pravi genocid se je začel šele po vojni v režiji komunističnega režima, ki da je zverinsko pobil na tisoče ljudi.
Ampak hudiča! Prav ta dan, ko sem to prebral na Twitterju, je v Zagrebu izšla fotomonografija Đorđa Mihovilovića, ki kaže doslej neobjavljene fotografije Jasenovca v letih 1945–47, na katerih je jasno videti, da v Jasenovcu in okolici takrat ni bilo nobenega taborišča.
Logika te druge informacije je upoštevala drugačen princip ustvarjanja fake news. Uporabiš objavljene tekste, ki govorijo neresnice, vendar tega ne poveš, ampak se na njih sklicuješ. Potem ponavljaš neresnico tako dolgo, da postane resnica — neglede na argumente druge strani.
Fake news: v Jasenovcu so se pravi zločini dogajali šele po 2. svetovni vojni. Med vojno da v taborišču ni umrlo zelo veliko ljudi. Pravi genocid se je začel šele po vojni v režiji komunističnega režima, ki da je zverinsko pobil na tisoče ljudi. — [Fotografija: Wikimedia Commons]
Kam nas usmerjajo neumnosti?
Ampak dovolj o tem. Naša življenja usmerjajo pomembnejše stvari od teh neumnosti.
Po jutranjem odkritju zgornjih dveh “novic” sem preživel dan z ljudmi, ki so aktivni. S tako imenovanimi malimi podjetniki, ki neglede na vladno ali občinsko politiko ustvarjajo nove stvari. Vlagajo v tiste dejavnosti, ki jih dobro poznajo. Vlagajo preudarno — svoj denar, zastavljajo nepremičnine za bančne kredite — in zagotavljajo sebi in svoji okolici boljše življenje.
Vsake toliko časa sicer rečejo, da bi bilo lažje, če bi kdo imel več posluha za njih, vendar jih to ne odvrne od zasledovanja ciljev, ki so si jih zastavili.
Dober dobrodelni posel
Sem pa vmes slišal super primer, kako lahko politika omogoča dober posel.
Kot vemo, je pri nas relativno težko dobiti dovoljenje za uporabo javne površine pred svojim lokalom, kjer hočeš streči hrano in/ali pijačo.
Toda v Trstu imajo res nevejetno dobro politiko. Če ugotovijo, da imaš dobro, nadpovprečno gostilno in da ponujaš nekaj drugačnega, ti za vrt zelo hitro odobrijo uporabo pločnika ali celo del parkirišča. Brezplačno! Pogoj je samo, da imaš podpisano pogodbo z eno od dobrodelnih ustanov, da lahko vsak večer pridejo po ostanke hrane in z njo nahranijo tiste, ki jo potrebujejo.
Preprosto, kajne? In za naše razmere neverjetno. Pa ne bi smelo biti. Če je že državna politika zapletena, stvar pogajanj, lobiranja, polna prilagajanj in iskanja kompromisov, pa pod vplivom napadov opozicije in lastnih nesoglasij, bi lahko bila vsaj lokalna politika enostavna in učinkovita.
Če seveda kdo to hoče. Državljani zagotovo hočemo.