Too much festivalov: Druga godba/Spet ta jazz (maggio musicale/giugno jazz)

Dobra glasba lahko pride ob najbolj nepričakovanih urah. Recimo v soboto ob treh popoldan, ko pa človek res ne bi hodil na koncerte. Ampak takšna je pač Druga godba — po 33 letih svojega obstoja že dodobra mainstreamiziran metropolitanski muzikalni praznik šminkerske alter scene. Anytime, anywhere. Od Tartinijevega trga in starega skladišča soli v Portorožu mimo Kina Šiška in Cankarjevega doma pa do Metelkove.

No, ta popoldanska matineja za ta stare je bil Drago Ivanuša s suito Dviganje glasu (za klavir, marimbo, kontrabas in vokal), globoko v hiperklimatiziranem podzemlju Cankarjevega doma. Verjetno vrhunec letošnje Druge godbe, vsaj kar zadeva resno glasbo.

Ker neresne je na programu tudi kar precej in je marsikdaj tudi bolj zatežena.

Ivanuša je novi Globokar

Drago Ivanuša je eden tistih, za katere bi si človek želel, da bi nastopali v Gallusovi dvorani, ne pa v Kosovelovi, če že ne v Križankah. Dviganje glasu je bilo fenomenalna mešanica komornega eksperimentiranja, predrznega soliranja, skupinskih improvizacij in nenazadnje tudi literarnega in gledališkega performansa.

To zadnje zlasti po zaslugi mlade igralke (plus pevke in ukulelistke) Anje Novak, ki je za vse péte skladbe sama napisala odlična besedila. Dedku posvečen komad Zaprt, bled kot smrt (praznuješ rojstni dan) bi lahko bil pravi hit.

Ivanuša je novi Globokar. Globokarjev Angel zgodovine je bil sicer veliko večji in ambicioznejši projekt, vendar si upam reči, da že od takrat — kar je najmanj devet let — nisem slišal tako vrhunske, kompleksne, sofisticirane sodobne glasbe in za nameček še duhovite.

Bossman časti

Letošnja Druga godba se je v četrtek za začetek preselila v Piran. Župan Bossman je častil tri, štiri GoOptijeve avtobuse za Ljubljančane, ki so z veseljem prišli na morje delat gužvo. Najprej so na Tartinijevem trgu nastopili slovenski Esterajherji Roy de Roy, ki so jih reklamirali kot “električni punk rock polka balkan crossover”. Iks-ipsilon verzijo Magnifica bi lahko preslišali, če ne bi ravno pili piva na robu Podreccove plaze.

Nakar v Monfortu italijanska in afriška klasika. Signature Druga godba. Revolucija in multi-kulti. Bella Ciao in King Ayisoba. Ganci so bili našemljeni še bolj — čeprav bolj provizorično — kot Art Ensemble of Chicago v najbolj norih letih.

Izvrstni Italijani pa so me malo spominjali na Gruppo Folk Internazionale oz. Ensemble Havadià, ki se jih nihče več ne spomni razen mene, ker sem jih cirka leta 1980 poslušal v Hali Tivoli. Na licu mesta sem kupil plato Il Nonno di Jonni od GFI. (Takrat, ne danes.) Bili so double bill z brazilskim kitaristom Egbertom Gismontijem. Imel sem njegovo plato Sol do meio dia. EMI pa to. Manfred Eicher und Barbara Wojirsch.

Una mattina mi son’ svegliato…

Ni nujno, da imam prav, ampak mene noben narod v glasbenem smislu ne fascinira do te mere kot Italijani. Vedno znova. V vseh možnih žanrih od folklore in San Remo šlagerjev mimo glasbenega revolucionarjenja in elektronike pa do filmske glasbe in opere. Sempre artisti. Če kdo za nič na svetu ne dela cheap glasbe, potem so to Italijani. Vsi in nasplošno.

Tako so tudi Bella Ciao v skladišču soli naredili totalen politični miting — ki seveda nima nič z Alenko Bratušek in Stožicami. V bistvu niti s Kombinatkami, ki so jih na koncu kdo ve zakaj pripeljali na oder za bis. No, zato najbrž, ker se znajo spogledovati z lokalno publiko. Naše vrle zboristke po mojem ne znajo peti prav veliko drugega kot Bella Ciao unisono.

PR

Interneta vešč človek se ne bi smel pritoževati, ampak naj v imenu tistih drugih, ki se jim ne ljubi guglati ali nimajo časa, vendarle povem, da informiranje v zvezi z Drugo godbo močno šepa.

Iz tistih nekaj vrstic, ki jih lahko preberemo na spletni strani in v programski zloženki, o nastopajočih ne izvemo prav veliko. Težko je na kratko povedati veliko. Še tem težje, če niti na dolgo ne znaš povedati veliko. Organizatorji rabijo editorja. Nekoga, ki jih bo odučil mladinske RŠ alter latovščine in predpostavke, da je dovolj pisati zase in za prijatelje, ker če ne štekaš, potem si pač analfabet, ki tako ali tako ne gre na Drugo godbo.

Iz generacije v generacijo

Druga godba je nedvomno profiliran festival, ki sledi že dolgo prisotnim trendom brisanja meja med glasbenimi praksami in žanri. Nobenega ljubitelja ne more motiti, da se v okviru enega in istega programa znajdejo tako različni izvajalci kot Bella Ciao, King Ayisoba, Ivanuša, Gaye Su Akyol, Wiener Ziehharmoniker, Yasmine Hamdan in Love & Revenge — pozor, pozor: ti so much better kot Gotan Project! —, če naštejem le nekatere najbolj diskrepantne.

Dejstvo je, da vse to paše skupaj. Današnjo glasbe definira še veliko več kot pa samo glasba.

Seveda pa je to tudi problem. Za Drugo godbo pa i šire — no, vsaj za Mednarodni jazz festival.

Ne morem verjeti, da Druga godba obstaja že od leta 1985. Letos že 33. po vrsti. Ko sem bil leta 1979 prvič na Jazzu, je bil 19. festival — letos pa bo že 58.!

Pa saj ne gre za to. Gre za to, da je jazz pred desetletji bil jazz in nič drugega, alter pa alter in nič drugega. Danes pa je zlasti to drugo še veliko več: elektronika, world music, folk, art rock, etno pop, sodobna klasika, you name it — tudi jazz. Vse te žanre in stile je Druga godba uspešno združila in povezala in si izgradila vsebinski ter socialni in kulturni imidž.

Uzurpacija in asimilacija

Obenem pa je na nek način tudi uzurpirala cel kup glasbe — in predvsem publike —, ki je bila tradicionalno vezana na Jazz festival. Jazz zadnja desetletja že tako ali tako izgublja publiko ali pa je vsaj zamenjal že generacijo ali dve. Druga godba je v tem smislu Jazz festivalu zrasla čez glavo. Kot dokazujeta kontinuirani osip obiska MJF (in posledična selitev v CD iz zanj že prevelikih Križank), mu je Druga godba ukradla velik del publike.

Ukradla pa mu je tudi izvajalce. Velika večina izvajalcev na Drugi godbi seveda ni jazz, toda veliko bi jih lahko programsko podtaknili tudi v okvir jazza. Da ne? Seveda ja. Nekako smo se pač navadili, da program Jazz festivala vključuje samo jazz an sich, kot si ga tradicionalno žanrsko predstavljamo, medtem ko pa je Druga godba žanrsko odprta do drugačnih muzik in sposobna asimilirati karkoli.

Preveč in premalo

Jaz bi Drugo godbo in Mednarodni jazz festival združil v eno veliko prireditev. Pod imenom Druga godba/Spet ta jazz. Since 1960.

Druga godba traja tri dni, MJF prav toliko, če ne še več (kot letos, ko bo kao trajal kar pet dni). Združimo obe prireditvi v eno samo, eno ali dvotedensko ali magari celó célomesečno majsko ali junijsko prireditev — ne nujno s koncerti vsak dan, no —, ki bo res pravi praznik in ki bo vključevala vse živo od gentrificirane alternativne glasbe vseh možnih žanrov pa do hardcore jazza in pristnega nadstandardnega popa.

Želim si nekaj takega kot Ljubljana Festival, samo bolj alter. Ne za kravatarje in suburbijo, ampak za intelektualce in urbano sceno, kultivirane ljudi, zaradi mene tudi za Metelkovce, pa za ljubitelje jazza.

Publike bi bilo dovolj. Eno prireditev je lažje tržiti in prodajati kot dve. Na eno dvojno prireditev pride več ljudi kot na dve singlci. To bi bil praznik. En tak maggio musicale ali giugno jazz.

Pa tudi kulturnopolitično gledano bi bilo to dobrodošlo. Festivalov je too much. Preveč premalo kvalitetnega programa za premalo denarja. Tudi enodnevni so že, če je le več kot en nastopajoči. Še malo, pa bodo tudi urni festivali.

In nenazadnje, jaz osebno bi z združitvijo Druge godbe in Mednarodnega jazz festivala v Drugo godbo/Spet ta jazz tudi lažje toleriral dejstvo, da obe prireditvi v sedanji obliki organizirajo in selekcionirajo eni in isti ljudje oz. ustanove. Ker če nič drugega, bi po mojem predlogu odpadel problem konflikta interesov.