Ifigenija Simonović se spominja Šeliga: “Moj stari neosebni prijatelj”

27.5.2017 / 06:08 Komentiraj
“Včasih se mi je zdelo, da kljubuje nečemu, česar ni mogel preseči. Izzivalnost, ki je bila demonska in neobvladljiva.”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Med nastopajočimi na simpoziju Prihodnost slovenske kulture je sodelovala tudi predsednica slovenskega PEN, pesnica, publicistka, esejistka, kritičarka, keramičarka, lončarka, kostumografka, prevajalka, urednica Ifigenija Simonović. 

Govorila je o Rudiju Šeligu, kakršnega se spominja iz njunih srečanj.

Govorila je sproti in iz glave, a je bil njen nastop tako impresiven, da bi bilo škoda, če bi šel nezabeležen v pozabo. Zato sem jo prosil, naj svoj nastop obnovi in sama napiše tisto, o čemer je spregovorila v prostorih Društva slovenskih pisateljev.

“Spominjam se ga pogosto. Rada in nerada.”

Rudija Šeliga se spominjam zelo dobro. Spominjam se ga pogosto. Rada in nerada. Ko so ohojevci še hodili v gimnazijo, ko je Iztok Geister urejal gimnazijsko glasilo Plamen, ko je Naško Križnar snemal prve videe in ko je Pavle Lužan šele sanjal o dramatiki — to je bilo v Kranju, kjer sem odraščala —, je bil Franci Zagoričnik [oče Ifigenije Simonović, op. Fp] ravno toliko starejši od njih, da jim je lahko razlagal, kaj se dogaja v Ljubljani. Prihajali so k njemu, dokler niso sami odšli v Ljubljano študirat. Zagoričnika so prerasli.

To je bilo verjetno v letih 1965, 1966 ali kaj takega. Prihajal je tudi Rudi Šeligo. Takrat ni bil več pozavnist. Študiral je, verjetno je že imel družino. Ker takrat ni bilo zvoncev, je vrgel kamenček na balkon. Zagoričnik je šel na dvorišče, jaz in mama pa sva naskrivaj opazovali skozi okno.

Ker sem bila precej nesrečna deklica, sem se zaljubila v Marka Pogačnika. To me je zaposlovalo kakšno leto ali dve. Rudiju pa sem napisala drobceno pisemce, v katerem sem mu želela povedati o svoji nesreči. Mislila sem ga neopazno vreči z balkona, a nikoli ni prišlo do tega. Upala sem, da bom trpela samo še do naslednjega kamenčka, ki bo padel na balkon. Tako sem si ga izbrala za zaupnika, ne da bi on to vedel. Od takrat rada polagam upanje v moško odrešilnost.

Potem je tudi Rudi prerasel Zagoričnika in ni več prihajal. Tudi Zagoričnik je večkrat odhajal v Ljubljano in se s Perspektivaši, Problemaši in drugimi srečaval v Ljubljani. Pogosto me je jemal s sabo. Tako se spomnim mladih urednikov Nika Grafenauerja, Rudija Šeliga, Marjana Rožanca, Tarasa Kermaunerja, Veljka Rusa, Vena Tauferja, Daneta Zajca in vse te generacije. Tudi Saše Vegri. Šalamun je šel svojo pot, ne spomnim se ga iz tistih časov. Zato sem se ob vrnitvi v Slovenijo, že ob prihodih iz Londona, seveda naslonila nanje. Mlajših nisem niti poznala. Tako je še danes.

Tribuna, Nova revija. London, Ljubljana… — in Šeligo

V študentskih letih sem se zadrževala na Tribuni. Na Problemih so v 70. letih prevladovali Močnikovi, Žižkovi, Rotarjevi krogi. Pisatelji so se začeli umikati. Moji sodobniki — Svetina, Kocbek mlajši, Jesih, Hanžek… — so bili spet drug krog.

Jaz sem se dala zajeti Vitomilu Zupanu. Tako sem izgubila stik z vsemi. On se takrat ni družil z nikomer. Najbrž sem bila tudi sicer precej nedostopna. Hkrati sem tudi hodila na faks in diplomirala v petih letih. Tudi to mi ni dovoljevalo druženja. Po študiju sem odšla v London in se vračala redko. Zlasti prva leta niti ne vsako leto.

Navezala sem se na krog Nove revije, kamor me je povabil Niko Grafenauer. Z njim sem bila v stiku, ker sem na MK [kjer je bil Grafenauer urednik, op. Fp] pošiljala nove pravljice za otroke in mladino, ki so jih potem uspešno prevajali: recimo Roalda Dahla, Sue Townsend na primer. Takrat ni bilo interneta, knjige je bilo treba prinesti v Slovenijo.

Prišlo je tako daleč, da sem v 90. letih prenočevala kar na Novi reviji, na Dalmatinovi. Takrat je Šeligo vztrajal, da prespim pri njih. Vključila sem se v njegovo družino. Čutila sem, da potrebujejo neko razelektritev, vsak posebej. To me je precej zavezovalo. Rudi je bil neizprosen, brezkompromisen. Ko sem enkrat stopila v njihovo družino, sem bila iztrgana iz druge družbe. Vdala sem se. Šlo je za neko igro, vzbujanje videza, vzdrževanje nereda.

Zakaj pravim, da je bil Rudi moj neosebni prijatelj? Ker me nikoli ni poklical po imenu. To se mi je posebej vtisnilo v spomin. Njegov odnos do mene ni bil oseben. Niti za trenutek. Ni ga zanimalo nič mojega. Njegove misli so bile vedno nekje drugje. Prav v tem je bil skrivnosten in zanimiv.

“Zakaj pravim, da je bil Rudi moj neosebni prijatelj? Ker me nikoli ni poklical po imenu. To se mi je posebej vtisnilo v spomin. Njegov odnos do mene ni bil oseben. Niti za trenutek. Ni ga zanimalo nič mojega. Njegove misli so bile vedno nekje drugje. Prav v tem je bil skrivnosten in zanimiv.​”

“Rudi Šeligo je bil hotljivec.”

Kaj pa je tisto, kar me razveseli, ko pomislim nanj? To, da je znal govoriti. Njegovo glasno razmišljanje je bilo poslastica. Duhovito, bliskovito, na nož, naj je šlo za literaturo ali politiko.

Imel je malho fantastičnih besed. Ko sem prevajala njegov roman Demoni slavja, mi je zaupal, da je besede vzel iz slovarja na koncu Madžarevičevega prevoda Rabelaisovega romana Gargantua in Pantagruel. Prav na ta način je bilo pri Rudiju vse huronsko, do viška, do skrajnosti. Ta večna napetost in njegove strašne široko odprte oči, to je bilo naravnost pohlepno.

Najbolj pravi izraz za njega je hotljivec. Rudi Šeligo je bil hotljivec. Hoteti in doseči bi lahko bil njegov moto.

Skratka, ko je izšel roman Demoni slavja, sem menila, da je to prvi roman, ki se je lotil tranzicije v novi državi. Cinično, sarkastično pisanje. V njem sem videla junaka v podobi skorumpiranega pesnika. Če se pesnik izpridi, je konec sveta. O tem mi je dal misliti. Roman sem prevedla s pomočjo profesorja Geoffreyja Stuttarda, ki je bil poročen s Slovenko, sestro Cirila Žebota. Znal je nekaj slovensko, njegov jezik pa je bil neoporečen. Prevod hranijo v NUK.

Takrat je Rudi prišel v London. Z Geoffreyjem sta sedela pri meni tri dni in se pogovarjala o romanu. Bila sem jima prevajalka. To je bilo nekaj najlepših uric z Rudijem. Takrat se je pripravljal na vodenje RTV Slovenija. Od Veseljka, mojega moža, ki je delal na BBC [World Service, slovenska sekcija; op. Fp], je dobil pravilnik BBC, ki smo ga potem skupaj prevajali in je služil za osnovo zakona o RTV in tudi nekaterih drugih spisov, s katerimi se je Šeligo ukvarjal v času, ko je bil minister.

“Morda se je celo ustrašil svoje majhnosti.”

Iz Londona imam majhen utrinek: Rudi je hotel v [National Gallery], kjer hranijo Turnerjeva dela. To je ogromen muzej. Ko sva vstopila, je pogledal prvo sobo, ki je bila šele hodnik do večjih soban — in rekel, da je videl dovolj. Seveda, vajen je bil galerij v Kranju. Prešernova hiša je manjša od garderobe v galeriji Tate. Prisegal je na Bernika in Jemca. Ni želel videti moderne umetnosti, ki bi razkrila majhnost njegovih idealov.

O tem sva se pogovarjala. Bilo je zelo dragoceno. O tem, da je vsakdo vezan na svoj miljé, da lahko samo doma nekaj doseže. Nemara se je prav v Londonu zavedel, kako nepomemben je njegov roman v svetovnem merilu. Morda se je celo ustrašil svoje majhnosti.

Prav ta izkušnja mi izvablja majhen nasmehec, ko opazujem ambicioznost sodobnih slovenskih ustvarjalcev, ki silijo v tujino in objavljajo večjezične zbirke. Mislim, da je dovolj dobro prepričati slovenskega bralca. Pa čeprav samo enega! Jezik ni samo orodje, jezik je duša literature. Jezikovna umetnina mora imeti dušo!

Ob koncu življenja je Rudi napisal novelo Uslišani spomin, ki sem jo tudi prevedla — s pomočjo Anthonyja Rudolfa, priznanega angleškega judovskega pisatelja, pesnika in prevajalca iz francoščine in ruščine. Ta novela ima dušo. Tako kot jo ima njegova drama Svatba. Prisegam pa še na novelo, ki je nisem prevedla in ki ji zdaj ne vem naslova. Mislim, da je v zbirki novel Kamen, ki govori o nabiranju proda ob rečni strugi. Tu se mi zdi Šeligo pristen slovenski pisatelj. V romanih, ki jih je pisal po zgledu francoskega novega romana — v kar ga je vpeljal Pirjevec, to mi je sam povedal —, se mi zdi izumetničen in prisiljen. Rudi ni znal francosko.

Rudija sem videla tudi skrušenega. Tudi takšen je bil vedno pri polni zavesti. Včasih se mi je zdelo, da iz kljubuje nečemu, česar ni mogel preseči. Izzivalnost, ki je bila demonska in neobvladljiva.

Najbolj naraven je bil v sadovnjaku. V kmečkih capah, švedrih, s starim kmečkim orodjem v rokah, zdravo lačen in utrujen. Posadil je verjetno sto in več dreves na posestvu v Brkinih. Tam se mi je zdel celo srečen.


OpombaTekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu v soboto, 20. maja 2017, pod naslovom Ifigenija Simonović o Rudiju Šeligu: “Moj stari neosebni prijatelj”. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE