Pomota novega rektorja UL: Zakaj bi morali biti profesorji študentom všeč?
Novi rektor Univerze v Ljubljani dr. Igor Papič je v svojem prvem TV nastopu v Odmevih kot enega ključnih ciljev napovedal izboljšanje pedagoškega dela.
Vsi, ki menimo, da je cilj univerze izobraževanje študentov, ne pa to, da pedagogi v delo s študenti vlagajo čim manj časa zato, da jim ostane čim več časa za dodatno služenje z raziskovalnimi projekti in pisanje člankov, ki prinašajo točke, smo bili veseli njegove napovedi.
Človek bi pomislil: “Končno se je našel nekdo, ki bo zaustavil trend padanja znanja študentov!”
Toda moje navdušenje se je poleglo, ko sem slišala, kako si novi rektor predstavlja, da bo te cilje dosegel.
Papič se strinja s predlogom Študentske organizacije, da bi ocene, ki jih študentje dajejo profesorjem, objavljali javno.
S tem bi se še lahko nekako strinjala, če ne bi več kot 30 let delala na univerzah doma in v tujini in gledala, kako študenti ocenjujejo profesorje. Kaj upoštevajo. Kateri profesorji od študentov dobivajo visoke ocene. Zakaj.
Zniževanje kriterijev
Na vseh univerzah, na katerih sem delala, je vsem jasno, da ocenjevanje profesorjev s strani študentov vodi v zniževanje kvalitete študija. Torej v smer, ki je ravno obratna od tiste, ki si jo je za cilj zastavil novi rektor.
Ko smo o tem razpravljali na Hawaii Pacific University, je bilo eno ključnih vprašanj, kako ta učinek preprečiti. Eden od načinov je bil, da so študentje morali rangirati predmete svojega študija po tem, koliko so se pri določenem predmetu naučili.
Kar se mi je zdela dobra ideja. Zato, ker je ocena, ki jo večina študentov dodeli profesorjem, praviloma premosorazmerna z nezahtevnostjo profesorja.
Nadalje je zanimivo videti, kateri so za študente ključni kriteriji, ki vplivajo na njihovo oceno profesorja. Praviloma gre za logiko, da manj ko profesor od njih zahteva — torej lažje ko ima izpite —, višjo oceno dobi. Kar je v nasprotju s tem, kar želi doseči novi rektor Univerze v Ljubljani.
Učitelji UL se bodo v vedno večjem številu še bolj kot doslej udinjali okusu študentov. Ker je študentom pač treba ugajati. Od njih je treba pridobiti dobre ocene. Od teh je odvisna habilitacija. Pa višina plače. Pa napredovanja. Skratka vse. — [Na screenshotu izvoljeni rektor UL dr. Igor Papič, dekan Fakultete za elektrotehniko, v Odmevih 18. maja 2017.]
Frendi in face? Kul!
Višje so seveda ocenjeni “priljubljeni” profesorji. In imela sem veliko priložnosti opazovati, kako so si profesorji to “ljubezen študentov” kupovali. Ne samo z nižanjem kriterijev. Ampak tudi s tem, da so se s študenti tikali. Se z njimi družili na kavi. Skupaj so tudi jedli. Se družili izven službenega časa. Na javnih dogodkih. V javnih lokalih. Na javni sceni. Tam so se s študenti zabavali in počenjali najrazličnejše reči. Se po pričevanju študentov tudi drogirali. Itd.
Študenti imajo takšne profesorje za “frende”. Za “face”. Kar je lahko čisto v redu. Ni pa jasno, kako naj bi takšne prakse prispevale k dvigu kvalitete študija.
Naprej. V takšnem sistemu se profesorji — še posebej tisti z narcističnimi motnjami — ukvarjajo predvsem s tem, kako bodo študentom všeč.
Lani sem ob akreditaciji študijskega programa na Univerzi v Ljubljani poslušala argumente, da je treba študij spremeniti tako, da bo študentom ”kul”. Da je treba dati študentom “prostor za igro”. Da se je treba zahtevam študentov “prilagoditi” itd.
To “prilagajanje” vključuje zahteve po čim manj študija. Čim manj študijske literature. Zahteve po ukinjanju izpitov in nadomeščanju izpitov z drugimi vrstami preverjanja znanja. Skratka: z zniževanjem kriterijev znanja.
Znanje in kompetence
Če sklenem. Spremembe, za katere se zavzema novi rektor, niso tiste vrste, ki bi dvignile kvaliteto pedagoškega dela in znanja študentov.
S povečevanjem teže študentskih ocen se bo garantirano zgodilo prav nasprotno. Učitelji UL se bodo v vedno večjem številu še bolj kot doslej udinjali okusu študentov. Ker je študentom pač treba ugajati. Od njih je treba pridobiti dobre ocene. Od teh je odvisna habilitacija. Pa višina plače. Pa napredovanja. Skratka vse.
In je za to treba žrtvovati kvaliteto študija, jo bomo pač žrtvovali. Nič zato.
Kar pa ne pomeni, da je treba prakso ocenjevanja dela predavateljev na univerzah s strani študentov ukiniti.
A če to prakso že izvajamo, bi bilo treba načinom in postopkom ocenjevanja posvetiti vsaj toliko pozornosti, kot jo posvečamo ocenjevanju znanja učencev v osnovnih šolah.
Tu izpostavljamo predvsem to, da jih je treba izpopolniti tako, da minimaliziramo subjektivnost ocenjevanja. Osnovnošolski učitelji, ki vedo, ocenjujejo otroke, ki vedo malo ali nič. In ko učitelji, ki vedo, dajo oceno učencu, ki ve malo ali nič, dvomimo, ali je ta ocena pravična in objektivna.
Ko pa na univerzitetni študentje, ki v primerjavi s profesorji prav tako vedo malo ali nič, ocenjujejo profesorje, stvari nihče ne problematizira. Čeprav vsi vedo, da gre za subjektivna mnenja. Ki temeljijo na okusu študentov.
Ali povedano drugače: učiteljeva neobjektivna ocena znanja osnovnošolca je problem, neobjektivna ocena znanja vrhunskega strokovnjaka s strani laičnega študenta pa ni.
Očitno v tej državi bolj cenimo znanje in kompetence osnovnošolcev od znanja in kompetenc vrhunskih znanstvenikov in strokovnjakov. Prvega namreč ne smemo razvrednotiti. Drugega pa lahko.
In to tudi redno delamo.