Doktrina šoka po slovensko: alkohol, tobak in čakalne dobe

Pred mesecem in pol, natančneje 23. marca 2017, sem bila s prim. dr. Dorjanom Marušičem in dr. Valentino Prevolnik Rupel kot soavtorica analize z naslovom Skrajševanje nacionalnih čakalnih dob v letu 2016 na 22. redni seji Odbora za zdravstvo v Državnem zboru RS.

Na njej smo obravnavali problematiko čakalnih dob in število čakajočih. Kot je že napisal dr. Marušič v Sobotni prilogi Dela, dosedanji ukrepi Ministrstva za zdravje niso bili dovolj učinkoviti. Zato smo Ministrstvu predlagali troje: -

• Sistemsko spremljanje kakovosti mora biti nujen predpogoj za dodeljevanje javnih sredstev za zdravstvene programe.
• Optimizacija dostopnosti do zdravstvenih storitev mora uporabljati strateško naročanje, ki sloni na realnih potrebah prebivalstva in ne na kapacitetah izvajalcev.
• Razdeljevanje javnih sredstev naj MZ izvaja z javnimi razpisi, najprej za enkratni dodatni program in nato za celotni prospektivni program.

Pa drugič?

Morda zveni učeno, toda razprava se je odvijala odlično. Kazalo je, da bodo koalicijske in opozicijske stranke prisluhnile našim predlogom, saj je problem izjemno resen.

Sledil je predlog, da bi poslanci sprejeli interventni zakon o skrajševanju čakalnih dob v zdravstvu po takem postopku, kot ga sprejemajo pri naravnih nesrečah.

Toda to se ni zgodilo. Še več! Kljub strokovni in širši podpori sklep ni bil sprejet, ker zanj niso glasovali poslanci SMC.

Bila sem malce razočarana, vendar sem si rekla: “Okej, pa drugič!” — in se tolažila: “Ni zmagovalec samo tisti, ki zmaga, temveč tudi tisti, ki po padcu vstane in gre naprej.

Čakalne dobe bomo prej ali slej skrajšali. In to ne samo na papirju in z besedami!

Čakalne dobe pa ne

Ko sem pozneje že vse skupaj odmislila in nadaljevala z drugimi analizami, pa me je prav te dni šokirala novica, da poslanci SMC predlagajo spremembo pravkar spremenjenega Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (ZOUTPI) in nekoliko starejšega Zakona o omejevanju porabe alkohola (ZOPA).

Šokiralo me je to, da niso podprli priporočil za skrajšanje čakalnih dob v zdravstvu, predlagajo pa pitje alkohola na športnih prireditvah in kajenje tobačnih nadomestkov v gledaliških predstavah.

Samo za umetniško izražanje!

Kadilci in tisti, ki jih razumejo, so si komaj oddahnili od silnih študij o škodljivih posledicah kajenja — da “vsako leto prezgodaj umre 3.600 prebivalcev Slovenije”, da “zaradi posledic kajenja v Sloveniji izgubimo 5% BDP” itd. — in od vsesplošnega vika in krika, da so kot drugače misleči podlegli tobačnemu lobiju.

(Razprava v DZ je dostopna na tej povezavi.)

A to še ni vse. Sicer so zdaj na cigaretnih škatlicah opozorilne fotografije, vendar na njih ni več podatkov o vsebnosti katrana, nikotina in ogljikovega monoksida — čeprav ima po drugi strani takšno deklaracijo vsaka klobasa in krema za ksiht.

Prejšnji teden pa so tudi prišli z novim predlogom, da bi pred mesecem dni sprejeto prepoved uporabe zeliščnih čikov — beri: nadomestkov — vendarle dovolili.

Toda pozor! Samo v okviru umetniške produkcije na gledaliških odrih in v filmih! 

To je milo rečeno neresno, če že ne družbeno neodgovorno!

Zdaj pa še alkohol na prireditvah

Da pa bi bilo vse skupaj še bolj neverjetno, je padel tudi predlog, da bi dovolili prodajo alkoholnih pijač na športnih prireditvah. In to kljub nasprotovanju stroke, ki je postregla z grozljivimi podatki:

• Slovenija je na 6. mestu med državami EU po umrljivosti zaradi tveganega pitja alkohola.
• Slovenija je na 4. mestu med državami EU po po umrljivosti zaradi kronične ciroze jeter.
• Škodljive posledice “tveganega pitja alkohola” so neizračunljive, saj so povezane z vandalizmom, prometnimi nesrečami, smrtjo, materialnimi škodami.
• Zlasti škodljive so za mlade, ki bi jim ob morebitni spremembi zakona dali negativno sporočilo.
• Povprečno kar 10 oseb na dan zaradi uživanja alkohola poišče zdravniško pomoč.
• Leta 2016 je bilo 10,4% prometnih nesreč (1.855) povzročenih zaradi alkohola prometnih nesreč, od tega 37 s smrtnim izidom, 153 pa s hudimi telesnimi poškodbami).

Toda zaman. Za predlagatelje so to nepomembna dejstva.

Za célo šteko čikov

Opisana ravnanja je mogoče tudi strokovno pojasniti, recimo s knjigo Daniela Kahnemana Razmišljanje, hitro in počasno. V njej razlaga, kako deluje naš um. Lahko smo slepi za nekaj, kar je očitno — tudi za lastno slepoto —, lahko pa tudi razmišljamo na dva načina: samodejno (hitro, intuitivno in čustveno) in prizadevno (počasneje, premišljeno in utemeljeno na logičnih predpostavkah).

Meni je tako kot Kahnemanu, kognitivnemu psihologu in behavioristu, tudi Nobelovemu nagrajencu za ekonomijo, bližji drugi način razmišljanja.

Z uporabo drugega načina razmišljanja človeški um ne more proizvesti toliko šokantnih predlogov, kot sem jih pravkar naštela — pa če je človek pravkar spušil célo šteko čikov!

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 14. maja 2017, na avtoričini spletni strani Marjeta Blog pod naslovom Doktrina šoka po slovensko: alkohol, tobak in čakalne dobe. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorico.