Gospodje desni predsedniki (vključno s predsedniki, ki mislijo, da so levi)
Macronova zmaga v Franciji je bila pričakovana. In čeprav trdim, da je treba imeti načelne zadržke in pomisleke do vsega, nad čemer se navdušuje EU, ji je treba v tem primeru vendarle pritrditi: Macron je bil boljša izbira kot Le Penova.
Razlog je očiten. Macron je seveda desničar, vendar očitno manj nevaren od njegove protikandidatke.
Pri tem ni neumestno vprašanje, kako je lahko bil Macron sodelavec francoskih socialistov. Odgovor je jasen: zato, ker so francoski socialisti že pred časom nehali biti politična levica. Preselili so se tja, kamor se selijo vsi: v politično sredino.
In odtod je včasih potreben samo majhen korak do politične desnice. Tega se francoski socialisti niso znali ubraniti.
Fenomeni libidinalne ekonomije
Kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo z Macronovo zmago lahko zadovoljni. Sploh ne.
Še posebej zato, ker so francoske predsedniške volitve pokazale, kaj so v sodobnem svetu sploh še politične alternative: ali skoraj neprištevni politiki s skrajno desnimi političnimi prepričanji, programi in cilji, ali pa množični publiki sicer všečni politiki, ki personificirajo funkcionalno neodraslost tipa patološki narcizem.
Za narcistično logiko teh drugih se skriva cela vrsta fenomenov, značilnih za to libidinalno ekonomijo.
Eden od njih je odsotnost klasične vesti. Kar pomeni, da klasični moralni Zakon zanje ne obstaja več. To pomeni, da tudi v njihovi politični praksi ne obstaja. Odločitve, ki jih sprejemajo, in razmisleke, ki za temi odločitvami stojijo, ne usmerja več moralni Zakon. Namesto tega jih vodi pragmatični kalkulativni um.
Kar je bilo mogoče zelo dobro opazovati tudi pri Obami. Domnevnemu odrešitelju ZDA. Ki pa ni kazal nobenega odrešilnega navdiha, ko je šlo za ameriško imperialno politiko. Vsaj ne za ljudi v tistih državah, ki so že leta in leta v vojnah. V katere so ZDA vpletene. Ker imajo v njih vitalne interese.
Kako je lahko bil Macron sodelavec francoskih socialistov? Odgovor je jasen: zato, ker so francoski socialisti že pred časom nehali biti politična levica. Preselili so se tja, kamor se selijo vsi: v politično sredino.
Izbira: desno ali desno
Oba profila gospodov predsednikov — tako Obamin kot Macronov — pa zarisujeta zaskrbljujočo politično realnost današnjega časa. Iz katere je razvidno vsaj nekaj dejstev.
Prvo je, da je politika desnice nedvomno zmagala tako v Evropi kot v ZDA. Na vsakih volitvah vedno znova izbiramo samo med dvema variantama desne politike. Med dvema desnima gospodoma predsednikoma.
Iz tega sledi drugo boleče dejstvo: namreč to, da je levica izginila s političnega prizorišča Evrope in ZDA. Leve stranke formalno sicer obstajajo. Nekatere pridejo celo v parlament. Kjer se potem igrajo politične igrice desnice.
Te leve stranke se od dejanske desnice ločijo samo še po tem, da pri določenih vprašanjih — še posebej tistih, ki zadevajo pravice posameznikov — kažejo bolj liberalna stališča od politične desnice.
Koga mislite, da volite?
Točno to pa je praksa, skozi katero je politična levica nehala obstajati. Ker ni namreč dovolj, da si misliš, da si politična levica. Bistveno je, kakšno politiko delaš. Če kot levica prakticiraš desno politiko, potem si levica pač samo na papirju. Kar politična levica v ZDA, Evropi in tudi v Sloveniji je. V skladu z znano Marxovo tezo, da ni pomembno to, kar misliš, da delaš, temveč to, kar dejansko delaš.
Če namišljena politična levica misli, da dela levo politiko, v resnici pa dela politiko, ki je desna, gre za samozaslepljenost. Ki je usodna za njene akterje. In morda še bolj usodna za njene volivce. Ki mislijo, da volijo levico. V resnici pa za njenim videzom podpirajo desnico.
Neuresničljive sanje: Pahor z moralnim imperativom
In tako pridemo tudi do slovenskih gospodov predsednikov. Do slovenskih vlad. Do Republike Slovenije. Tudi pri nas tako kot po vsej Evropi in v ZDA vsi stojijo na zmerni desni poziciji.
Pa pustimo ob strani, kaj si je mogoče misliti o tej zmernosti.
Kakršenkoli videz leve sredinskosti ali celo leve politične pozicije je samo videz. Videz, ki vara. Ki tako v Evropi kot v ZDA prikriva žalostno dejstvo, da politične levice dejansko v praksi ni. Ni več.
Ker bodo glede na njegovo priljubljenost Slovenci brez dvoma za predsednika ponovno izvolili prav Pahorja, je mogoče dodati samo, da je tudi to boljše od slovenske verzije Marine Le Pen. Neglede na spol.
Bati se namreč moramo — ker ta strah se je že pokazal kot utemeljen —, da bo tudi slovenski gospod predsednik na svoji poziciji in s svojo močjo kril hrbet kapitalu. In njegovim interesom. Na račun državljanov in državljank RS. Česar smo tako ali tako že vajeni. In kar večine očitno sploh ne moti.
Sama pa bi si želela na predsedniških volitvah in v predsedniški pisarn videti nekaj povsem drugega: posameznika z avtonomnim moralnim imperativom. S klasičnim moralnim Zakonom. Kar pa so neuresničljive sanje.
