Države ne zanima, kam gre slovensko gradbeništvo. Važna je najnižja cena.
Dinamika gradbene panoge je praviloma pokazatelj, v kako zdravi koži je država. Kazalec trendov uspešnosti države. Če ni naložb, ni rasti. Če ni rasti, ni napredka.
Vsak zastoj ali celo zmanjšanje gradbene dejavnosti bi nas morala upravičeno skrbeti, saj imata pomemben vpliv na nacionalni BDP, s tem pa tudi na naše blagostanje in kakovost življenja.
Slovenskim gradbenikom ni lahko. Trg je majhen, zasebnih investitorjev ni veliko. Država je investicije oklestila na nesprejemljiv minimum, pri tem pa tudi nima strategije, ki bi jo človek vzel v roke in razumel, kam želimo kot družba v tej panogi priti.
Zaradi afer iz preteklosti, ko je pohlepna elita našega gradbeništva — kralji in kraljice, baroni in baronice — v želji po osebnem bogatenju, bogatenju svojih prijateljev in kupovanju vpliva spravila na kolena najprej svoja podjetja, potem pa še celotno panogo, je njen ugled zgrmel v prepad.
Trdoživost, vztrajnost, volja
Korupcija je bila med letoma 2000 in 2010 verjetno najpogosteje uporabljana beseda v zvezi z gradbeništvom.
Ugasnilo je na tisoče delovnih mest, ki nam jih zlepa ne bo več uspelo ponovno ustvariti. Danes še vedno dela v gradbeništvu okoli 35.000 ljudi, še nekajdesettisoč ljudi pa je odvisnih od s to panogo povezanih dejavnosti.
Zaradi dotolčene panoge in njene izmaličene podobe je tudi manj študentov, ki jih gradbeništvo zanima kot vseživljenjska karierna usmeritev.
Po vsem tem bi bilo razumljivo, da velikega gradbeništva pri nas ne bo več in da bodo zahtevne objekte v Sloveniji gradili tujci. Pa smo vendarle še enkrat dokazali svojo slovensko trdoživost, vztrajnost, voljo.
Trg se je bolj ali manj očistil tistih, ki so v panogi videli samo priložnost za milijonske zaslužke. Na prste ene roke lahko danes naštejemo gradbena podjetja, ki so ostala in so še sposobna izvesti najbolj zahtevne projekte.
Slovensko gradbeništvo je po krizi začelo okrevati šele leta 2013, predvsem po zaslugi črpanja evropskih sredstev zadnje finančne perspektive. Kmalu se je spopadlo z novimi konkurenti iz Hrvaške, Avstrije, Italije, Slovaške, Češke, Bosne in drugih držav, ki so začela agresivno tekmovati za posle.
Treba je gledati čez mejo
Slovensko gradbeništvo je po krizi začelo okrevati šele leta 2013, predvsem po zaslugi črpanja evropskih sredstev zadnje finančne perspektive. Kmalu se je spopadlo z novimi konkurenti iz Hrvaške, Avstrije, Italije, Slovaške, Češke, Bosne in drugih držav, ki so začela agresivno tekmovati za posle.
Toda slovenska gradbena podjetja so takrat močno izboljšala poslovanje. Rast so beležila dve leti, nakar jih je lani znova doletelo neuspešno črpanje evropskih sredstev s strani države. Prihodki so spet upadli, investicije šepajo, panoga se ponovno le komajda premika.
Ključna gradbena podjetja se zdaj torej prijavljajo na tistih nekaj javnih natečajev, ki jih razpiše država, in si v duhu konkurenčnosti zbijajo cene na rob sprejemljivega. Iščejo zasebne investitorje, ki pa jih pri nas ni veliko.
V tujini ni prostora za slovenske gradbenike
Treba pa je tudi gledati čez mejo. Če doma ni denarja, je treba ponj k sosedom.
In šele tu se izkaže vsa beda nizkega ugleda slovenske gradbene dejavnosti.
Na javnem natečaju na Hrvaškem je bilo slovensko podjetje izločeno zaradi neprevedene besede “oddelek”, ki je bila del imena (Oddelek za …”). Absurdno. Moralo bi pisati “odjel”, kar bi bilo približno tako, kot če bi Avstrijci na razpisu izločili podjetje, ki bi napisalo, da je iz Ljubljane, namesto iz “Laibacha”.
Pa to še ni vse. Druge države preprosto ščitijo svoje gradbince. Če se slovensko podjetje prijavi na avstrijski javni razpis, ga praviloma nikoli ne dobi. Avstrijski investitorji — še posebej država — so se pač odločili, da bodo dajali prednost domačim podjetjem in da tujcev ne bodo pustili blizu.
S tem sicer ne spoštujejo usmeritev EU, vendar se na to požvižgajo. Njihovega ravnanja tudi nihče ne sankcionira. Tudi Hrvaška izloča tujce, Slovence, če le more.
Dodana vrednost v tujino, drobiž domov
Na slovenskih javnih razpisih je drugače. Domača podjetja niso prav nič zaščitena. Naročniku je vseeno, ali bo posel dobilo domače podjetje, obdržalo vso dodano vrednost doma, dalo posel toliko in toliko podizvajalcem in tako naprej. Važna je najnižja cena.
Nihče pa ne pomisli, da se v trenutku, ko na razpisu zmaga tuje podjetje, budžet razdeli na dodano vrednost, ki bo šla v tujino za inženirske posle, projektiranje in podobno, in na mizerni drobiž za domača podjetja, ki jih tujci povabijo kot podizvajalce.
Zaključujem z enostavno in v različnih kontekstih že velikokrat izrečeno mislijo: če sami ne znamo ceniti in zaščititi svojih podjetij, nikar ne pričakujmo, da nas bodo ščitili in cenili drugi.
Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.