Moj očenaš za perfektni dolgčas

Zadnjič sem se sprehajala po ulicah Berna. Nosila sem valovito opečnato rumeno plapolajoče krilo in črn puli — kar je mimogrede moja najljubša kombinacija, ampak je zaradi vpadljivosti krila ne nosim pogosto.

Bilo je kot vedno v tujini, kjer se mi zdi zanimiva vsaka malenkost, vsak arhitekturni detajl in vsaka bizarna trgovina. In kot vedno, ko potujem sama, me obhajajo težke misli. Na površje pridejo po prvih nekaj urah ali morda dnevih, odvisno od trajanja potovanja, prevzetosti nad tujim, drugačnim — pa čeprav je življenje v evropskih mestih povsod precej podobno.

Na kosilu v prijetni francoski restavraciji z vrtno garnituro v belem retro stilu, z namiznimi prti skoraj do tal sem opazovala starejši par. Sedela sta levo od mene pri sosednji mizi. Stara blizu sedemdeset, najbrž že v pokoju. Oba skrbno urejena, gosposka, a vendarle v koraku s časom.

Stil

Ne vem več, ali sem ju najprej opazila zaradi njunega dobrega stila ali zaradi buteljke v Vacuvin posodi, ki ob enih popoldan ni najbolj običajna stvar za meščana njunih let.

Oddajala sta prijetno energijo para, ki je skupaj že vse svoje življenje in je preživel vzpone in padce in zato daje vedeti, da zna ceniti vsak svoj trenutek.

Smejala sta se uglajeno, a vseeno precej izrazito. Neobičajno za človeka njunih let. Lep in prijeten par. Z rahlim naklonom glave sta se mi nasmehnila v pozdrav. Najbrž zaradi mojega stila, sem si mislila, domišljava kot znam biti.

In v tistem trenutku, ko sem se tako super počutila, se mi je v glavi pojavilo vprašanje: “Kaj bom pa jaz s svojim življenjem?”

Poskušam odgnati to misel, a ne gre.

L’ombre de mon chien

Lahko bi se sprijaznila s tem, da sem se spremenila v svojega psa in bi cele dneve poležavala na vrtu. Ali pa tudi ne.

Morda bi šla za kakšno leto na potovanje po svetu. V kakšnem luštnem hipijevskem kombiju. Aja, nimam izpita.

Morda pa bi morala zamenjati službo in si poiskati kaj drugega?

Ampak ne, tukaj sem zadovoljna. Pravzaprav mi nič ne manjka. Zakaj bi to uničila?

Kaj pa če bi se vpisala v igralsko šolo?

Nerealno.

Morda bi končno uresničila idejo, ki se mi po glavi podi že nekaj let?

Ne, prezgodaj je še. Naj dozori.

Morda bi se vpisala v kuharski tečaj? Začela hoditi na jogo?

Zakaj se to sploh sprašujem? Kaj mi tukaj in zdaj manjka?

Nič. Samo zdi se mi, da so se dnevi začeli ponavljat. To me dela nemirno.

Zakaj se ne morem odločit? Ker imam preveč izbire.

Želim manj izbire? Ne, nikakor. 

Kaj pa če bi se za kakšno leto preselila na morje in tam razmišljala, kaj si sploh želim?

Ja, ampak ne še zdaj. To poletje bo doma še zelo zabavno.

Je lahko bolj zabavno od prejšnjega? Morda.

Molitev in radost

Ste vedeli, da je zabava ultimativno pozitivno človeško občutje? Baje so že davno govorili, da človek potrebuje za srečno življenje molitev in radost.

Morda mi manjka molitev. Ampak se je ne spomnim več dobro. Pa tudi v krščanskega boga, v katerega veri sem bila vzgojena, pravzaprav ne verjamem.

Izmislila sem si svoj očenaš:

“Ti ali to, ki si, / bodi vedno ob nas, / spodbujaj vero / in vleci samo dobro iz nas. / Čuvaj naš korak in vodi nas po naši poti. / Zabave nam daj toliko, kot se nam je zahoče. / A glej, da s temu nikomur ne škodujemo. / Na veke vekov amen in perfekten dolgčas.