Slovenisti so grobarji slovenske mladine

13.5.2017 / 06:08 2 komentarja
“Uaaa, genialna ideja za popoldan! Samomor v živo prek Facebooka! Ampak fak, kaj naj oblečem, to bo ziher ful ogledov!”
NAROČI SE PRIJAVI SE

Mir in spokoj je vladal deželi. In nič ni kazalo na konec te čarobne dobe. Kakor skozi večno pomlad so skozi vsakdan drseli prijazni in srečni ljudje.

Toda v četrtek, 4. maja, še preden je ura odbila poldan, je v deželo iznenada treščil svinčeni piš komaj doumljive pogube. In z njim, kakor nekdaj čarovnice na svojih metlah, mračnjaški slovenisti. Ali slavisti, komu mar. Izprijeni so eni in drugi. 

Žepne različice generala Toporišiča, sicer vsi oprode samega Satana, naj popravljajo vejice, če že morajo kaj početi na tem svetu. In to je vse. V jezik naj se ne vtikajo. Kaj pa oni vejo, kako se govori. Saj še Izolanom rečejo Izolčani.

In te perverzne duše, ki mladini jemljejo prihodnost in pehajo deželo v brezno, so potuhnjeno čakale na tisto obdobje v letu, ko mladi nimajo noči zaradi učenja in juter zaradi skrbi. Ko so najbolj ranljivi, celo tesnobni. Ko je popite kave več od vseh priporočil in ko se v težnji za vzdržljivost pojavi še kaj specifičnega, kar ni iz lekarne ali specializirane trgovine.

? ≠ .

Maturitetni esej je za večino zadnji, ki ga bodo v življenju napisali. Pa ne zato, ker bi jim samomor preprečil, da bi napisali še kakšnega, ampak preprosto zato, ker ga pač ne bodo. Ker jim ne bo treba. Še diplomo jim bodo morda napisali drugi, oni jo bodo samo plačali. In zagovarjali. 

V naslovu letošnjega maturitetnega eseja Samomor kot izhod iz kolesja sistema? mnogi — pa ne le tisti, ki nad njim vehementno vihtijo meče, čeprav ti najraje — spregledajo, da je bila poved že v osnovi vprašalna. Ne trdilna. Da sta bila dvom in distanca vključena že v naslov.

A ne dvom in ne distanca, temveč prizadetost, skorajda užaljenost vejeta iz odziva Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIZJ). Prepričani so, da je z javnozdravstvenega vidika naslov letošnjega maturitetnega eseja neprimeren. Preveč afirmativen.

Z javnozdravstvenega vidika bi najbrž morala biti še bolj neprimerna sama matura. Spremljajoči stres, živčnost, izčrpanost, poškodovane mlade ljubezni in razparani odnosi v družini lahko drobček najbolj ranljive populacije spodbudijo, da se s pečine spusti v neskončnost. Bomo zato ukinili maturo? In zakaj je že nismo?

Pošastne misli

Pravijo tudi, da je treba spodbujati posameznike v stiski, da o njej spregovorijo. V varnem okolju. Ne pa jih puščati samih s svojimi pošastnimi mislimi.

A kaj, če jim je šele ta komisija brezobzirnih slovenistov, ki ji nič ni sveto, prva ponudila možnost, da o tem spregovorijo? Prva, ki je njihovemu mišljenju dala legitimnost? Prva, ki jim je ponudila prostor za izražanje najglobljih občutij? 

Mogoče je slutiti, da bodo učitelji slovenščine izvedeli o pogledu na samomorilnost med mladimi v letošnji pozni pomladi več, kakor vedo vsi ti predani varuhi zdrave duševnosti iz svojih statistik.

Morda bi namesto hrupa in moralne panike opozorili ocenjevalce esejev na znake, na katere naj bodo med prebiranjem pozorni, če so že tako nesrečni, ker se književnost malce roga njihovemu znanstvenemu monopolu.

Literarizirana statistika

Pouk književnosti v naročju nosi vse vede in vse discipline. Vse strahove in vse koncepte. Je nekakšen spoj razuma in čustev, domišljije in empatije. Mogoče si je privoščiti nekaj frivolne radikalnosti in reči, da bi književnost morala biti temeljni predmet vseh stopenj in vseh smeri izobraževanja. Zakaj v njeni naravi je, da sproža vprašanja, da odpira polemike in pogleduje za izmuzljivimi odgovori prek niza mnogoterih interpretacij. 

Tega se dijaki četrtih letnikov precej dobro zavedajo. Navsezadnje so tudi knjigi Alamut in Krasni novi svet dodobra rešetali pod strokovnim vodstvom (popravek učiteljev slovenščin) več mesecev. Kar pomeni, da vsebino poznajo. Zelo dobro vejo, za kaj gre.

Pripravljali so jih, da bi znali opaziti tudi tisto, kar je poskrito med vrstice. Izkazalo pa se je, da moralizatorska hunta, ki je slišala samo za naslov eseja, tega ni sposobna, saj o širšem kontekstu, temah in vprašanjih, ki jih izbrani deli odpirata, ne ve ničesar.

Ene linčati, druge ponižati

Tudi zato brodi po spletnem oceanu seznam imen v Državni komisiji za splošno maturo iz slovenščine kot nekakšen kažipot tistim licemernim slavilcem življenja, ki bi jih prijelo, da bi tem ljudem z rdečo barvo zapackali fasado hiše. Ali po priporočeni pošti poslali vrv. In priložili klin. Z navodili za uporabo. Problematično. 

A problematičen je tudi bolestno ponižujoč odnos do mladih ljudi. Kot bi bili povsem nesposobni za kakršnokoli kritično in preudarno razmišljanje. Kot bi šlo za puhloglave narcise, ki jih obsedajo samo selfiji in alkohol. In problematičen je tudi pokroviteljski odnos, ki se mestoma zlije s podcenjevanjem, češ da so maturanti preveč občutljivi in premalo zreli za tako temačne teme. Da enostavno nimajo dovolj življenjskih izkušenj za trezno razmišljanje o teh rečeh.

Čudi pa, odkod toliko zagnanosti in poguma “odraslim in že profiliranim” ljudem, da sodijo, česa so sposobni in kako razmišljajo današnji maturanti. Saj to ni nič manj heterogena skupina ljudi od teh, ki jim kakšno desetletje lahko zakrije samo še plastična kirurgija (ob hkratnem razstrupljanju telesa).

Samomor ni nekaj, kar bi človek storil mimogrede, ker ga je nekdo slučajno opomnil, da tudi to obstaja. Da je v svetu dozdevno neskončnih možnosti tudi samomor samo ena od možnosti. Lahko greste v Bocvano in od tam zalagate družbena omrežja s svojimi fotografijami, lahko pa se recimo odločite za samomor. In ker so časi taki, lahko tudi to objavite.

Misliti: naslednja razvojna stopnja

Človek je vendar razmišljujoče bitje. Zakaj ne bi razmišljal o samomoru, smogu ali samorogu, če tako nanese? Je težava nemara v tem, da človek, ki premišljuje o konceptu samomora, premišljuje o smrti? In če lahko premišljuje o lastni smrti, bo še laže premišljeval o smrti drugega? Pa o kontracepciji. O splavu. Evtanaziji. Individualni odgovornosti.

Ali ni to kvečjemu evolucija in ne nekaj, kar bi kazalo na zlom vrednot in dokončni razpad družbe? Ti mladi ljudje živijo precej bolj razsrediščeno in odprto, tudi prepišno in razplasteno, predvsem pa puščajo ležati mitologije (starih) staršev med drugo (pop)kulturno kramo. Ni več (ideološke) silnice, ki bi bila tako vseprežemajoča, da bi jih posrkala vase in imela za vselej zase.

Smrt v živo

In končno: samomor ni nekaj, kar bi človek storil mimogrede, ker ga je nekdo slučajno opomnil, da tudi to obstaja. Da je v svetu dozdevno neskončnih možnosti tudi samomor samo ena od možnosti. Lahko greste v Bocvano in od tam zalagate družbena omrežja s svojimi fotografijami, lahko pa se recimo odločite za samomor. In ker so časi taki, lahko tudi to objavite. 

Strokovnjaki se bodo sestajali, politiki zasedali, mediji zagnali kolesje moralnega kolapsa. Sošolci, sosedje, znanci bodo na novo zaživeli, ko bodo govorili o vas.

Predvidoma bo tudi kdo, ki mu bo iskreno hudo, a tega bodo tako ali tako prekričali. In ga pustili samega s svojimi mislimi. In bolečino.

Mimogrede, ali ste malo prej vzkliknili: “Uaaa, genialna ideja za popoldan! Samomor v živo prek Facebooka! Ampak fak, kaj naj oblečem, to bo ziher ful ogledov!”?

Če ste, pojdite popoldan raje k specialistu. Aja, dolge čakalne vrste so…

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE