Strukturne reforme so boleče, poglobijo recesijo, niso za spodbujanje rasti
Leto in pol nazaj sem v Čarovniji strukturnih reform pisal o tem, da so strukturne reforme precenjene, ker imajo omejen vpliv in še to šele na dolgi rok.
To ne pomeni, da so strukturne reforme brez veze. Pomeni samo, da imajo omejen vpliv šele na dolgi rok in da zato ne morejo pomagati državam v krizi pri gospodarskem okrevanju. Ker pač dajo rezultate šele čez pet ali deset let, ko je krize že zdavnaj konec.
Strukturne reforme po definiciji premikajo trajektorij potencialnega outputa navzven — torej povečujejo učinkovitost gospodarstva in potencialni BDP —, vendar to ne pomaga pri reševanju problemov, ki nastajajo zaradi fluktuacije trenutnega BDP okrog dolgoročnega trenda potencialnega BDP zaradi premajhnega agregatnega povpraševanja.
Teh tranzitornih povpraševalnih šokov ni mogoče zdraviti z ukrepi iz arzenala ekonomike ponudbe, ki lahko vplivajo samo na trend potencialnega BDP, temveč izključno z ukrepi na strani povpraševanja.
#1
Pravilo št. 1 v makroekonomiji je naslednje:
- Ponudbene šoke je treba zdraviti s ponudbenimi “zdravili” kot so regulacija trga proizvodov in dela, raziskave in razvoj, davki na proizvodne dejavnike in podobno, da bi spodbudili rast TFP (potencialnega outputa).
- Povpraševalne šoke je mogoče odpraviti le z ukrepi na strani povpraševanja: torej z davki na porabo, vladnimi izdatki in drugim, da bi spodbudili agregatno povpraševanje.
Zato sem takrat tudi zapisal, da če slišite nekoga razlagati o nujnosti strukturnih reform, ki da bodo gospodarstvo potegnile iz krize, ste lahko 150-% prepričani, da je šarlatan. Blebetač, ki ne loči med ponudbo in povpraševanjem in ki nobenega od svojih čarovniških strukturnih trikov ne more podpreti z dejstvi. Pa če je ekonomije slabo priučen novinar ali predstavnik kakšne mednarodne organizacije.
Slabotni učinek
Ta slabotni učinek strukturnih reform na rast (produktivnosti) pokaže analiza raziskovalcev IMF, objavljena v 3. poglavju pomladanskega World Economic Outlooka 2015.
Na podlagi ekonometrične analize za 11 razvitih držav so pokazali, da ima liberalizacija trga dela na kratki rok negativen učinek, na dolgi rok pa nevtralnega.
Nevtralni učinek (na kratki in dolgi rok) ima tudi liberalizacija visokokvalificiranih poklicev. Rahlo pozitivni učinek imajo zmanjšanje regulacije na proizvodnih trgih ter infrastruktura in zmanjšanje davkov na delo. Močan vpliv pa imajo izdatki za raziskave in razvoj ter vlaganja v tehnološki kapital — vendar šele na dolgi rok.
In ne pozabite, da ne govorimo o vplivu na povečanje BDP, temveč o vplivu na celotno faktorsko produktivnost, torej na tisti manjši del rasti BDP (rezidual), ki ga ne moremo pojasniti z zaposlenostjo in angažiranjem kapitala.
Nevtralni učinek (na kratki in dolgi rok) ima tudi liberalizacija visokokvalificiranih poklicev. Rahlo pozitivni učinek imajo zmanjšanje regulacije na proizvodnih trgih ter infrastruktura in zmanjšanje davkov na delo. Močan vpliv pa imajo izdatki za raziskave in razvoj ter vlaganja v tehnološki kapital — vendar šele na dolgi rok.
Marrazzo in Terzi
No, pred dobrim mesecem je bila objavljena nova analiza Pasqualeja Marca Marrazza and Alessia Terzija z naslovom Wide-reaching Structural Reforms and Growth: A Cross-country Synthetic Control Approach.
Raziskava se loteva problema učinkov strukturnih reform na rast še bolj sistematično in na velikem vzorcu držav. Marrazzo in Terzi sta uporabila bazo podatkov IMF za vse dokumentirane strukturne reforme v 156 državah v obdobju 40 let. Z uporabo nove metode — ki državi s strukturnimi reformami poišče primerljivo kontrolno državo s podobnimi značilnostmi, vendar brez strukturne reforme — sta spremljala trajektorij rasti države 10 let pred uvedbo in 10 let po uvedbi strukturnih reform.
S tem sta dokazala, da imajo strukturne reforme učinke šele na dolgi rok. Učinki se začnejo kazati šele pet let po uvedbi, do 10. leta po uvedbi pa glede na države, ki niso izvedle teh reform, dvignejo trajektorij potencialnega BDP v povprečju za 6%.
Na kratki in srednji rok (do 5 let) pa imajo mnoge strukturne reforme negativni učinek na rast BDP.
Te reforme so boleče in običajno še poglobijo recesijo (torej ne morejo biti uporabljene kot ukrep za spodbuditev okrevanja gospodarstva).
Rezultati Marazzove in Terzijeve analize kažejo tudi na velike razlike med državami glede učinkov strukturnih reform. V razvitih državah začnejo dajati rezultate prej, a so za razliko od držav v razvoju zato bolj omejeni.
Opomba: Tekst je bil objavljen v ponedeljek, 8. maja 2017, na avtorjevi spletni strani Damijan blog pod naslovom So strukturne reforme brez veze?. Tekst na Fokuspokusu je editiran. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.
