Ultimativni narcizem: Pahor plonka Pahorja (Janša je vsaj Blaira)

Ko sem v soboto zagledal poudarke zadnjega nastopa predsednika Pahorja, me je prešinil déjà vu. Zazdeli so se znani. Hitro sem na svoji strani ugotovil, da sem jih komentiral že pred dvema letoma.

Navidezna časovno-logična uganka, kako napisati analizo nekega govora dve leti pred njegovim nastankom, je z nekaj raziskovanja navrgla enostavno razlago: Pahor je kopiral svoj govor. In nihče ni tega niti opazil ali kaj šele pisnil.

Govorniški plagiati niso nič novega. Spomnimo se samo nedavnega, ko je naša Melania kot kraljica ženskih in moških src v Trumpovi predsedniški kampanji povzemala besede Michelle Obama, takratne prve dame. In ne samo ostala živa. Postala je celo njena naslednica.

Pred leti smo se zgražali, ko je takratni predsednik vlade Janez Janša plagiral Tonyja Blaira. Toda Pahorjev primer je razpravo o spoštovanju avtorskih pravic postavil pred novo preizkušnjo. Predsednik Republike je preplonkal samega sebe. 

So what?

Krasti samemu sebi

Če kdo meni, da ni narobe krasti samemu sebi, moram vztrajati, da so moralne posledice Pahorjevega početja resnejše kot so videti.

Podobnost obeh govorov je popolna. Toda pojdimo od začetka.

V soboto, 6. maja, je bil Pahor slavnostni govornik na slovesnosti v Topolšici ob dnevu zmage in koncu 2. svetovne vojne. Kraj je namreč eden od petih v Evropi, kjer so nemške oborožene sile leta 1945 podpisale brezpogojno kapitulacijo.

V nastopu je Pahor uporabil svoj dve leti star govor, prebran ob sprejemu predstavnikov ZZB in praznovanju 70-letnice konca 2. svetovne vojne. To je bilo 8. maja 2015.

Primerjava obeh govorov

Letošnji govor lahko povzamem samo po nekaterih medijskih poročilih, tisti stari pa je (z video posnetkom vred) k sreči v celoti objavljen tudi na spletni strani Urada predsednika.

Dobre razloge imam za prepričanje, da sta govora praktično identična. V novejšem je moral samo spremeniti nekaj naslovitev in okoliščin, ki zadevajo sprejem predstavnikov ZZB.

Stavki, ki se po dosedanjih medijskih zapisih evidentno pojavijo v obeh, so naslednji:

“Vaš srčni pogum, domoljubje in žrtvovanje ne bodo nikoli pozabljeni. Mi, srečneži, ki danes uživamo mir, smo vaši veliki dolžniki in ponosni dediči.”

“Slovenci smo bili na začetku te dramatične morije obsojeni na uničenje. Temu smo se uprli. Partizansko gibanje je bilo izraz domoljubnega upora proti okupatorju. Postalo je sestavni del svetovnega zavezništva proti nacizmu in fašizmu in ga porazilo. V tem smislu je bila narodno osvobodilna borba konstitutivnega pomena za našo nacionalno svobodo. Brez upora proti okupatorju in zavarovanja naše nacionalne svobode v času druge svetovne vojne, Slovenci pol stoletja kasneje ne bi mogli uresničiti sanj o lastni državi.”

“Na Slovenskem je bilo obdobje vojne tudi prisvajanja oblasti, ki jo je po vojni vse do demokratične pomladi imela v rokah ena sama partija. Slovenci se tako v času 2. svetovne vojne nismo soočali samo z hudo žrtvijo, ki nam jo je zadal okupator, temveč tudi z revolucionarnim in protirevolucionarnim nasiljem med seboj, znotraj narodovega telesa.”

“Zato je predsednik prve demokratično izvoljene skupščine dr. France Bučar leta 1990 v svojem nastopnem govoru ustrezno dejal: ‘S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je hromila in lomila skoraj pol stoletja.’”

“Ustanovitev lastne države pred skoraj četrt stoletja je v tem smislu predstavljala spravno dejanje par excellence. Čeprav ima vsak od nas glede narodne pomiritve in glede sprave svoje občutke, se mi zdi prav, da si nenazadnje zavoljo naših otrok in vnukov prizadevamo za sožitje in spravo.”

“Čas je, da zaradi tragičnega narodnega razkola v polpretekli zgodovini danes ne živimo eden proti drugemu, temveč kljub temu ali prav zaradi tega eden z drugim in celo eden za drugega. Kako je mogoče, da smo skoraj tričetrt stoletja po koncu druge svetovne vojne odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne?”

Domnevam, da je bil vnovič uporabljen še kak stavek več. A že citirano zadošča za potrditev osnovne teze o predsednikovem avtokopiranju.

“Čas za odpuščanje”

Edini stavek, ki ga je letos dodal — morda povsem spontano —, je naslednji: “A čas je tudi, da kaj odpustimo.”

Dodatek se je smiselno ujemal s koncem misli, retorično zabeljene že pred dvema letoma:

“Čas je. Čas je, da ne pozabimo, a se pomirimo. Čas je, da zaradi tragičnega narodovega razkola v polpretekli zgodovini danes ne živimo eden proti drugemu, temveč kljub temu eden z drugim in eden za drugega. Kako je mogoče, da smo skoraj tričetrt stoletja po koncu 2. svetovne vojne odpustili Nemcem in Italijanom, brat bratu pa ne? Čas je.”

Kot vidimo, je spravno frazo: “Čas je, da ne pozabimo, a se pomirimo” predsednik pričakovano zaokrožil v apel k odpuščanju. Misel je STA izbrala za naslov, za njo pa so jo ponovili tudi drugi.

V praksi to pomeni, da je zgornjemu citatu o “času, ki je” Pahor dodal spodnji pasus in ga delno z njim zamenjal:

“Če hočemo ostati, če hočemo preživeti nedvomno burno 21. stoletje in se kot narod in nacija ohraniti tudi za prihodnje rodove, izkoristimo ta čas miru, da si sami v sebi, kolikor nam to dovoljuje lastna vest in srce, ter tudi med seboj, kolikor nam to spodbuja solidarnost, razumevanje in medsebojno spoštovanje, kakšno stvar odpustimo. Nič ni potrebno pozabiti. Nasprotno — vsega se je treba dobro spomniti. A čas je tudi, da kaj odpustimo.”

Dodani stavek vsebuje v danem kontekstu nepričakovan zaimek: “kaj” — ki po SSKJ izraža nedoločeno, poljubno stvar ali pojav.

Tega pomena avtor najbrž ni imel v mislih. Bolj se zdi, da je želel z njim izraziti količino ali mero: da torej apelira k temu, da vsaj nekaj malega odpustimo. Če je razlaga točna, Pahor torej poziva k odpuščanju po korakih. Na obroke.

Komični učinki slovenskega novinarstva

Podporniki predsednikovega ravnanja bodo vztrajali, da ni nič narobe s tem, če v časovni zadregi uporablja iste govore ob različnih priložnostih.

Nisem prepričan, ali je to res običajna državniška praksa. Je ne poznam.

Moralna dilema samoprepisovanja je najbrž manjša od klasičnega plagiatorstva. Toda poglejmo si, kakšna je videti, ko upoštevamo javnost in medije.

Naslovljenci, borci in borke NOB iz njegovega prvega govora, se lahko počutijo izigrane. Verjeli so, da ekskluzivno nagovarja njih. Norčevanje iz državljanov je, da morajo večkrat poslušati isti govor svojega predsednika.

Predsednikovo ponavljanje predpostavlja, da si njegovih govorov državljani ne zapomnijo in da ponavljanja niti ne bodo opazili. In očitno je res tako.

Da smo zaplankani kreteni, pa nam nehote sugerirajo tudi mediji s svojim papagajstvom. Sicer se ne bi moglo zgoditi, da nam maja 2015 in maja 2017 servirajo dobesedno iste stavke že v naslovih svojih prispevkov.

Dokaz za to je, da sta letošnja naslova MMC RTV Slovenija in 24ur.com do zadnjega ločila popolnoma identična naslovu Slovenskih novic leta 2015.

Zlate ribice in predsedniška legenda

Bi nas moralo presenečati, da v državi, kjer imajo novinarji spomin zlate ribice — morda Princeske iz Pahorjeve pisarne? —, kjer razočarane gospodinje navdušeno spremljajo vsak njegov korak, kjer se mladi japiji identificirajo z manjkajočo samopodobo in kjer uporabniki družbenih omrežij predsednika nenehno razglašajo za “carja” in “legendo”, predsednikove norčije s ponovljenimi govori niso problem?

Naključje je hotelo, da je Pahor te dni z javnostjo poflirtal z novim selfijem na Instagramu. S pripisom “original in odsev” je objavil svojo fotografijo in še svoj odsev.

Človek bi rekel, da je tak zdrav narcistični odnos tudi možna razlaga za samocitiranje: če se že splača citirati kakšnega avtorja, potem se je najbolje držati originala. Nič čudnega, da sta kot zreli hruški odpadla celo Tony Blair in JFK.

Brat bratu, tretjič

Pahorjevo ponavljanje lastnih besedil je še zanimivejše, ker teh istih stavkov ni izrekel samo 8. maja 2015 in 6. maja 2017, temveč tudi 5. julija 2015, ko je v Karlovici v občini Velike Lašče sodeloval pri slovesnem odkritju skupne spominske plošče padlim borcem NOB, domobrancem in žrtvam povojnega nasilja. Delo ga je takrat citiralo takole:

“Po njegovem prepričanju smo Slovenci vse grozote vojne znali odpustiti italijanskim, nemškim in madžarskim okupatorjem, le brat bratu tega ni storil nikoli.”

Svoje spravne ideje Pahor prodaja, ko nagovarja borce NOB, na slovesnosti ob dnevu zmage in koncu 2. svetovne vojne in odkrivanju skupnega obeležja domobrancem in partizanom. Res nepietetno in nespoštljivo.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen na avtorjevem blogu In media res v nedeljo, 7. maja 2017, pod naslovom Brat bratu, Pahor Pahorju: kako predsednik kopira samega sebe. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno s privoljenjem avtorja.