Zakaj nisem za na televizijo

9.5.2017 / 06:08 1 komentar
Če nekoga prepogosto videvate na TVS, ne nergajte, da uredniki nimajo idej. Raje se vprašajte, ali ne gledate preveč TV.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Otroci socializma smo vzgojeni tako, da načeloma verjamemo, da je vsak poklic časten. Ker delu čast in oblast.

Seveda pa smo si to resnico v novih časih morali nekoliko prilagoditi. Človeka, ki opravlja poklic čistilke ali smetarja, že še lahko spoštujemo tako kot prej. Ne pa tudi tistega, ki dela kot politični PR-ovec (ali tabloidni novinar).

Tako si prejšnji torek zvečer med gledanjem tako imenovanega Dnevnikovega izbora na temo predsedniških volitev nisem mogel kaj, da ne bi naglas pripomnil, da na televiziji pametujejo vedno eni in isti ksihti in da so PR-ovci na TV Slovenija postali “glavni politkomisarski frajerji”.

Voditeljica Elen Batista Štader se je pogovarjala s Sebastjanom Jeretičem, ki so ga podpisali kot “političnega analitika”, in Božidarjem Novakom, predstavljenim kot “strokovnjakom za stike z javnostjo”. Kar pomeni, da se niso niti zmotili ali kaj šele zlagali.

Konflikt interesov

Gosta še zdaleč nista povedala nič takega, zaradi česar se ju ne bi spodobilo spustiti na televizijo. Novak je sicer neslano duhovičil o nepredvidljivosti vremena in volitev in o kandidaturi Melanie Trump, ampak kaj vse včasih slišimo na TVS!

Problem je drugje. Problem je v tem, da so PR-ovci vedno v konfliktu interesov. Tudi če konkretno ne govorijo v funkciji ali v odvisnosti od svoje službe, nikoli ne moremo vedeti, ali tisto, kar razlagajo, ne koristi v resnici bolj njim kot pa nam samim, da nekaj pametnega izvemo.

V bistvu mi je odprl oči šele Boris Vezjak. Naše medijsko zlopamtilo je naštelo skoraj vse tisto, kar je Jeretič kot Popovičev človek in urednik spletnega glasila koprske občine kdaj rekel na račun urednic na TVS in še posebej svoje oz. Popovičeve nemesis Eugenije Carl.

Jeretičevo šimfanje in pojavljanje na televiziji — in dejstvo, da je Carlova nemogoča novinarka — mogoče komu vzbuja zmotno prepričanje, da jo on sme kritizirati z enako pravico in enako kredibilnostjo kot jaz, ki nimam nič za bregom.

Ampak to je kruta pomota. Njegova ali vaša.

Tu in tam pokliče Boštjan Veselič in me povabi v neko negledano oddajo na TVS 3. Ponavadi ga zavrnem z argumentom, da to in to ni moja tema (kar je ponavadi res), vsaki dve leti pa Marcel Štefančič za Studio City (kar ponavadi sprejmem). Tako kot nazadnje 20. februarja letos na temo Slovenije 2050 z ministrio Alenko Smerkolj in oglaševalcem Janezom Rakuščkom.

Zakaj nisem telegeničen

Moja pomota pa je na žalost nekje drugje. Vedno sem mislil, da me v take pametne oddaje na televizijo (mislim v studio) ne vabijo zato, ker mi zamerijo moje neprizanesljive zapise. Ker sem o TVS napisal že toliko kritičnega, da bi me najraje utopili v žlici vode.

Enkrat ali dvakrat na leto me pokliče Boštjan Veselič in me povabi v neko dolgočasno in negledano oddajo na 3. programu — ponavadi ga zavrnem z argumentom, da to in to ni moja tema —, vsaki dve leti pa Marcel Štefančič za Studio City (kar ponavadi sprejmem).

Vem tudi, da nisem za na televizijo. Na televiziji ne zgledam v redu in ne govorim v redu. Nisem telegeničen. Dopuščam možnost, da sem preveč samokritičen, ampak na malem ekranu se res ne morem ne videti ne slišati.

Zato si tudi ne želim nastopanja. Po nekoliko pogostejših nastopih v preteklih letih se mi je uspelo prepričati, da na televiziji nimam kaj iskati in da jaz njim delam uslugo, če se že izjemoma odzovem povabilu.

Kar je res. Vsi jim delamo uslugo. Eden največjih absurdov slovenske medijske ekonomije je to, da zunanji gostje delajo televizijam program za 0,0€ na minuto. Ker oni nas kao promovirajo in moramo biti srečni, da smo tam.

Znati gobcati

Novak je mojo zgornjo pripombo na Twitterju razumel kot željo, da bi se tudi sam kdaj pojavljal na Televiziji. Da ne bo pomote: sploh ne gre za to. Sebe tu omenjam kot poljubnega človeka, ki bi lahko kdaj kaj povedal, a ga iz nekega razloga pač ne vabijo.

A kaj je razlog? Kakšni so kriteriji, da te (ne) povabijo? Kar si kdaj rekel in napisal o TVS, očitno ne igra nobene vloge. Imaš več šans z robčkom v zgornjem žepu suknjiča? Da znaš gobezdati? Da si PR-ovec? Po mojem to slednje. Čeprav še zdaj trdim, da PR-ovci ne bi smeli kaj iskati na televiziji. Vsaj ne na javni.

Pa še ta samokritična interpelacija: Če se vam zdi, da nekoga prepogosto videvate na televiziji, nikar ne nergajte, da uredniki nimajo dovolj širokega nabora potencialnih gostov. Raje sami sebe vprašajte, ali morda ne gledate preveč televizije.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 7. maja 2017, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE