Šefi gledajo stran. ARRS gleda stran. Tako funkcionira domačijska znanost.

8.5.2017 / 06:08 5 komentarjev
Objavljajo knjige pri fiktivnih založbah. Tekste v revijah, ki jih sami urejajo. Goljufajo. Da si zagotovijo preživetje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Kot sem zapisala že zadnjič, bi morala Slovenija raziskovalcem in znanstvenikov dodeliti bistveno večja finančna sredstva. Znanost je eno od tistih redkih področij, na katerih bi Slovenija lahko konkurirala Zahodu. 

Za podfinanciranje znanosti obstaja cela vrsta razlogov. Kar nekaj se jih nanaša na domačijskost v slovenski raziskovalni dejavnosti. Ki v stihijski obliki, v kateri se pojavlja, dela Sloveniji izjemno škodo.

Del slovenske tradicionalno vzpostavljene socialne in kulturne tirnice je tudi to, da z domačijskostjo skrbimo za preživetje vseh članov domačije. Neodvisno od kvalitete in količine njihovega dela.

Pa tudi to, da pri Slovencih, ko gre za preživetje, zakoni in moralne norme ne veljajo. Tipičen primer: Martin Krpan.

Raziskovalne domačije

Zaradi življenjske ogroženosti raziskovalcev, ki se na trgu borijo za projekte in lastno preživetje, sta se obe značilnosti uveljavili tudi v slovenski raziskovalni sferi.

Domačijskost se je v raziskovalni sferi uveljavila tako, da je oblikovala raziskovalne domačije. Torej skupine, ki skrbijo za preživetje vseh svojih članov. Po logiki domačije je preživetje posameznika primarno odvisno od članstva in od dobrih odnosov z drugimi člani domačije. Ne pa od količine in kvalitete dela posameznikov.

Ta princip funkcionira tako, da iz raziskovalnih projektov izločajo boljše raziskovalce samo zato, ker niso člani raziskovalnih domačij. Ali ker z drugimi člani raziskovalnih domačij nimajo ustreznih, praviloma lojalno nekritičnih odnosov. Obenem pa je raziskovalno delo zagarantirano manj sposobnim in kvalitetnim. Lojalnim članom domačij. Ki so z drugimi člani v dobrih odnosih.

Martin-krpanovstvo

A to še ni vse. Da bi si zagotovili preživetje, so slovenski raziskovalci uveljavili najrazličnejše izpeljave martin-krpanovstva, torej kršenja pravil in moralnih norm.

Ker je pri pridobivanju raziskovalnih projektov eden od ključnih kriterijev število točk, ki jih posamezni raziskovalec zbere v preteklem obdobju, so razdelali najrazličnejše strategije pridobivanja čim večjega števila točk.

Tako so recimo ustanovili fiktivne mednarodne založbe, kjer izdajajo svoje knjige. Objava v mednarodni založbi namreč prinese bistveno več točk kot objava v nacionalni založbi.

Komu mar, da mednarodna založba, pri kateri z objavami dobivajo točke, v resnici sploh ni mednarodna, saj člani uredniškega odbora iz tujine sploh ne znajo slovensko, založba pa objavlja samo slovenske tekste.

Vsi vedo, da gre za goljufijo, toda vsi gledajo stran.

Da bi si zagotovili preživetje, so slovenski raziskovalci uveljavili najrazličnejše izpeljave martin-krpanovstva, torej kršenja pravil in moralnih norm. Ker je pri pridobivanju raziskovalnih projektov eden od ključnih kriterijev število točk, so razdelali najrazličnejše strategije pridobivanja čim večjega števila točk. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]

Moralne akrobacije

Vsi gledajo stran tudi pri drugi vrsti goljufij, ki jih za preživetje prakticirajo nekateri slovenski raziskovalci.

Nekateri objavljajo lastne objave v revijah in pri založbah, v katerih so tudi sami uredniki. Te objave se točkujejo z enakim številom točk kot objave, objavljene v revijah in pri založbah, kjer dela recenzirajo neznani, celo tuji uredniki. Zato so slovenski raziskovalci ustanovili založbe in revije, kjer so sami sebi uredniki.

V teh revijah ne samo sami sebi objavljajo članke, ki so se jih sami odločili objaviti, ampak si jih objavljajo na mestih, ki prinesejo največ točk, torej kot prve članke v revijah.

Tako recimo za uvodni opis prispevkov, ki ga kategorizirajo kot originalno znanstveno objavo (kar je čista goljufija), poberejo več točk kot avtor ali avtorica znanstvenega teksta, objavljenega v zadnjem delu iste revije. Itd.

Skratka: nekateri slovenski raziskovalci neženirano izvajajo neverjetne moralne akrobacije. Ki jim sicer zagotavljajo preživetje, obenem pa izigravajo pravila in zakone. Ki postajajo normalen del vsakdanjega življenja slovenskih raziskovalcev.

Šefi gledajo stran zato, ker hočejo še naprej biti šefi. Ker vedo, da ne bodo več šefi, če se bodo zamerili domačijam, ki jim šefujejo. ARRS pa zato, ker je tudi sama domačijska ustanova. Ki prikraja pravila konkretnim situacijam in domačijam.

Nočemo ali ne smemo?

Če se morda sprašujete, kaj pri tem delajo njihovi šefi in Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), je odgovor jasen: gledajo stran.

Šefi zato, ker hočejo še naprej biti šefi. Ker vedo, da ne bodo več šefi, če se bodo zamerili domačijam, ki jim šefujejo. Pa tudi zato, ker jim je raziskovalna dejavnost omogočila nadpovprečen standard in način življenja. Vsaj nekateri premorejo nepremičnine in druge dobrine, za katere ni povsem jasno, kako jih je mogoče zaslužiti s plačo raziskovalca. 

ARRS pa gleda stran zato, ker je tudi sama domačijska ustanova. Ki prikraja pravila konkretnim situacijam in domačijam. Še posebej, če so domačije tiste vrste, s katere člani se družijo. Skratka: edini način za ukinitev nemoralnih praks v slovenski raziskovalni dejavnosti je zagotoviti raziskovalcem redne plače. Če ima država denar za vse sekretarje, svetovalce in druge, bi morala imeti denar tudi za slovenske raziskovalce. Ki bi državi vračali vloženi denar bistveno bolj učinkovito kot zgoraj omenjeni kadri. Z znanjem, ki bi ga vložili v slovensko družbo in državo.  Ali Slovenija tega noče? Ali morda celo ne sme?

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE