Ljubljansko bratstvo i jedinstvo na Poti spominov in tovarištva

V soboto sem se prvič udeležil Pohoda ob žici. Kaj me je pičilo?

V preteklosti mi ni prišlo na misel, da bi šel ob dnevu zmage po Poti spominov in tovarištva. Kot človek brez trenirke nikoli nisem imel rekreativnih ciljev. Kaj šele v 10.000-glavi množici. Dneva zmage ne proslavljam ne državljansko ne privatno. Prazniki me dolgočasijo. Jugonostalgije ne razumem. Nisem ta ciljna publika. Zdelo se mi je preveč plebejsko.

Zadnje čase pa so mi všeč te nezahtevne in preproste, vendar socialno integrativne oblike kratkočasja. Zakaj pa ne? Pa sem šel na ta bain de multitude.

Ne brigajo me več levičarji, za katere je to praznik. Ne brigajo me več desničarji, za katere je to perpetuiranje zločinskega režima. Ne brigajo me več ti spomeniki, običaji in ozadja. Nočem več poslušati teh ekstremistov.

Pa saj jih sploh ni toliko. Za večino to sploh ni ideologija. Pohod ob žici je dogodek, ki sem ga tako kot večina pohodnikov zdaj zlahka zreduciral na pešačenje an sich.

Sendviči s kumaricami

Tudi v rekreativnem smislu iz tega nisem delal drame — pa bi jo lahko, če ne celo moral. Kot sedentaren, ne preveč sprehajalen tip sem namreč prvič prehodil toliko kilometrov naenkrat. Skočil sem v vodo.

Štartal sem na Livadi in šel v nasprotni smeri urinega kazalca čez Rudnik, Golovec, Štepanjca, Fužine, Polje, New Jersey, Žale, Bežigrad, Šiško, Koseze, Grbino, Vič in Murgle. Za 32,6 km sem z nekajminutnimi postanki na kontrolnih točkah rabil deset minut manj kot sedem ur. Prvič sem se usedel za 15 minut po več kot 20 km pri Koseškem bajerju.

Neuk si nisem mislil, da je hoja lahko tako naporna. Hoja po ravnem, mislim, ker v hribih — ne ne vem kakšnih, no — nimam težav. Na cilju sem bil precej hin. Boleli so me kolki in stopala. Ampak v redu, ni panike. Imel sem že hujše musklfibre.

Hodil sem v svojih zvestih, trpežnih, udobnih, po več kot dveh letih dodobra uhojenih, vendar ohranjenih New Balance supergah. Vedel sem, da se lahko nanje zanesem.

Potihem me je zabavalo, da sem prav za to socialistično prireditev obul “najnovejšo modo skrajne desnice”, kot je NB sneakerse nedavno deklariral nek razborit sociolog in kopitar v članku o prevelikih čevljih za teptanje zastav in transparentov. 

Tudi sicer sem se smešno in športno oblekel in se založil s proviantom. Naredil sem delavske sendviče s salamo, sirom in kislimi kumaricami. S sabo sem imel dve plastenki vode, energijski napitek, nescafé v termoski, nekaj frutabel, dve banani, jabolko in študentenfuter (ki je edini ostal).

Kostumska vaja

Seveda pa nisem bil edini, ki se je za Pohod namerno kostumiral. Na proti sem srečeval ljudi, našemljene v partizane. Tipčki so po mojem privlekli iz arhiva titovke iz JLA. Mnogi so bili v majicah z rdečimi zvezdami z zgovornimi napisi v stilu “VEM, KDO JE ZMAGAL” in podobnimi bodrilnimi retro slogani. Nekateri so si za obtežitev vzeli slovenske zastave na debelih drogovih — bodisi nekdanje s komunistično zvezdo ali sedanje z grbom.

Pa da ne bo kdo mislil, da je na tem poudarek. Sports gear ekstravagance je na Pohodu veliko. Še posebej za človeka, ki je ni vajen in ne mara več/manj kot casual oblačil. Zabavno. Celo malo karnevalsko. May pride.

Na svoje presenečenje — ker sem pač hodil v nasprotno smer — sem na maršruti srečal več znancev kot v centru. Vem tudi (pa ne povem), kdo je omagal ali obtičal na pivu, ker ga pozneje nisem srečal na drugem koncu Ljubljane.

No commercial potential

Bil sem presenečen in po svoje tudi malo užaljen — ker se znam hitro identificirati, če se kam vključim —, da je prireditev tako neskomercializirana. Saj ne, da bi si tega želel, vendar me vseeno čudi, da se podjetni ne pomujajo.

Nisem si namreč mogel kaj, da v tem marketinškem smislu ne bi vsega skupaj primerjal z Ljubljanskim maratonom kot verjetno ultimativno sponzorirano prireditvijo pri nas.

Razen enega štanta v industrijski coni med Bežigradom in Šiško, na katerem so delili costello, ni bilo na prireditvi niti enega sponzorja. Tudi plačljivih ponudnikov ni bilo veliko in še ti se niso znali strateško pozicionirati.

Še najbolj iznajdljivi so bili otroci v Murglah, ki so za 1€ prodajali — in razprodali — limonado in muffine.

Malo mi je šlo tudi na živce, da je bilo treba čakati na semaforjih. Za Maraton zaprejo in ohromijo pol Ljubljane, za Pohod pa se jim niti na prečkanjih Dolenjske, Zaloške, Šmartinske, Dunajske, Celovške in Tržaške ceste ne zdi vredno regulirati prometa. Čudno.

Plastične puške

Čudi me tudi, da mediji Pohodu niso posvečali veliko pozornosti. Meni se je zdela prireditev točno taka, da bi se MMC ali Žurnal znala peripatetično sliniti o izročilu in družabnosti, ki povezuje. Nova24TV.si pa bi lahko kakšno rekla o zlohotni rekomunizaciji.

Čakajte malo! Saj so! Niso si mogli kaj, da ne bi napisali: 9.500 otrok iz vrtcev so vodili po poti t. i. spominov in tovarištva. Starši, zakaj smo tiho, ko sistem zlorablja naše otroke?

Konec citata. To je bil samo naslov.

Ko govorijo o “naših otrocih”, si vedno predstavljam podružbljene, neolastninjene otroke v desničarskem vrtcu, v katerem ni običajnih vzgojnih igrač, temveč puške in brzostrelke. (Plastične, seveda.) In osnovno šolo, v kateri pri glasbeni vzgoji pojejo Tomorrow Belongs To Me iz Kabareta.

Cepci!

Res pa je, da se šole nič bolj pametnega ne spomnijo, kot da otroke za dan zmage čredno ženejo na Pohod — namesto da bi jih vsak mesec nekam.

Medalje

Za uspešno dosežen cilj so mi organizatorji podelili bronasto medaljo. (Srebrno dobiš po petih Pohodih.)

Dobil pa sem še nekaj medalj od Appla. V Activity appu sem si prislužil medalje za 2-krat, 3-krat in 4-krat preseženo povprečno dnevno gibanje in za največ porabljenih kalorij v enem dnevu. No, saj to je vse skupaj ista kategorija.

V soboto sem sicer naredil 45.597 korakov, kar je približno 5- ali 6-krat več kot na običajen dan.

Sam pri sebi pa sem si dal tudi medaljo za varčno uporabo baterije. Telefon sem imel na Low Power Mode in končal Pohod na 50%. Kar je pa sploh dosežek.