Če ni nič drugega, potem naj bo vsaj Ikea

Da se vozimo v Ikeo v Avstrijo in Italijo, naši jugovzhodni sodržavljani pa celo v Zagreb, me spominja na čase, ko smo se v Avstrijo in Italijo vozili po kavo, pralni prašek, kavbojke, margarino, plenice, čevlje in še kaj.

Če odmislimo carinske in obmejne pretrese, se nam je takrat to zdela čudovita avantura — čeprav pogled iz današnjega zornega kota razkriva vso bedo takratnega življenja.

V času potrošniške družbe, ko je na svetu in za vogalom na voljo skoraj vse, na spletu pa tudi tisto, za kar sploh ne vemo, da obstaja, se mi vozakamo 100 in več kilometrov daleč, da doživimo to ugodje vsaj ogledovanja sanjskih kuhinj, dnevnih sob, sanjskega doma nasploh — in kupimo nekaj, kar nas uvršča med globalne srečneže, ki imajo doma Ikein izdelek.

Stanovanjski Disneyland

Romanje v celovško Ikeo, ki je meni geografsko najbližje, je kot vožnja v obljubljeno deželo. Imamo najlepšo in najbolj raznoliko deželico na svetu, nimamo pa Ikee. Nimamo stanovanjskega Disneylanda.

Odhoda v Ikeo se praviloma veseli cela družina, od otrok naprej. Če ne zaradi doživetja ob ogledu, pa zaradi švedskih mesnih kroglic in jabolčne pite v Ikeini restavraciji.

Že v Tržiču se zelo jasno razkrije namen in cilj voznikov s slovenskimi registrskimi tablicami. Tako rekoč vsa vozila, ki ostanejo na glavni cesti do Ljubelja, so namenjena v Ikeo. Lahko, da tudi še kam drugam, ampak zagotovo najprej v Ikeo. 

Ko vstopiš v celovško trgovino IKEE, tako ali tako na vsakem koraku slišiš slovenski jezik in srečuješ znance in prijatelje.

Zakaj ne Slovenija?

Četudi nas evropska statistika po ustvarjenem BDP še vedno kruto postavlja ob bok Grčiji, Estoniji, Slovaški in Poljski — s katerimi se neradi primerjamo — in četudi bomo šele letos dosegli številke, ki so nas osrečevale pred krizo leta 2008, omenjene države že imajo Ikeine trgovine. Tudi države, ki nas po premnogih kazalnikih ne dosegajo — kot sosednja Hrvaška —, jo imajo.

To, da nimamo Ikee, je tako, kot če ne bi imeli letališča in pristanišča, če že imamo zračni prostor in morje. Če banaliziram do konca, imeti Ikeo na svoji zemlji dokončno pomeni imeti pravo državo.

Maroko in Bocvana

Ali še drugače: imeti IKEO na referenčni listi je pomemben podatek tržnega zaupanja v okolje.

Seveda je vse trgovina, biznis, prihodki, profit. Toda Ikea ne vstopa na nove trge brezglavo. To že vemo, saj smo jih vabili že pred leti.

Ikea ima 389 trgovin po vsem svetu. Lani so jo odprli celo v Maroku. Letno jih obišče skoraj milijarda kupcev, na spletu več kot dve milijardi, njihovi prihodki znašajo čez 36 milijard in pol.

Kljub temu, da Slovenci od izgradnje prve Ikee v soseščini redno in vsako leto prispevamo del svojega zaslužka v njihove prihodke, si svoje lastne, slovenske Ikee (še vedno) nismo zaslužili.

Obljubljeno je, da pride prihodnje leto, vendar berem, da se — kot je pri nas v navadi — spet zapleta. Če se bo zapletlo do te mere, da bo Ikea zaradi naših lokalnih ribarij raje odprla trgovino v Bocvani ali bog ne daj v Albaniji ali na Kosovu, se bomo morali zamisliti.

Če nam pri spodbujanju tujih neposrednih investicij nič drugega ni prišlo do živega in smo investitorje raje odganjali kot pa privabljali, bi nas Ikein odhod moral dokončno prepričati, da nekaj res delamo hudičevo narobe.

Samo da ne bo kaj narobe

IKEA Slovenija je dobro leto dni po oddaji vloge le dobila okoljevarstveno soglasje Agencije za okolje (ARSO) za gradnjo v BTC. Zapleta pa se pri pridobivanju zemljišč za gradnjo prometne infrastrukture, za kar je po dogovoru z Ikeo zadolžena MOL.

Iz Ikee sporočajo, da čakajo na dokončne rešitve, ki bi jih na občini in drugih pristojnih organih potrdili in ki so pogoj za začetek gradnje. Težava naj bi bila predvsem povezovalna cesta med Kajuhovo in Ameriško. Trasa, kjer je predvidena, gre čez zemljišča več lastnikov. Večino zemljišč je občina že odkupila, dve podjetji pa nista sprejeli ponujene cene.

In tu se začnejo težave. Obe podjetji sta v stečaju in nista soglašali s prodajo. Stečajna upravitelja menita, da je bila ponujena cena prenizka. Postopek ni končan, čas pa teče. V skrajnem primeru je možna razlastitev, saj gre za naložbo v javnem interesu.

Nacionalni dan

Začetek gradnje je napovedan junija, čez eno leto po tem pa naj bi tudi Slovenci že vstopili v lastno Ikeo. Takrat bo vsaj ljubljanski, če že ne kar nacionalni dan. Že vidim gnečo ob odprtju. Če se spet ne zalomi, seveda.

Saj bi raje pisala o nečem drugem. Recimo o tem, da smo se končno poenotili, kaj hočemo z Drugim tirom, kako ga bomo zgradili po najugodnejši ceni in najvišjih možnih standardih, predvsem pa brez sence korpucije. Ali da smo dosegli pameten dogovor glede prodaje NLB. Ali da smo neodgovorne lastnike hotelov v Bohinju kaznovali in jih razlastli. Da Bohinj turistično cveti. Ali…

No, če že vsega tega ni, potem naj bo vsaj IKEA.

Opomba: Avtorica objavlja tekste s Fokuspokusa ob ponedeljkih na svojem blogu Kaka — Kako komuniciramo?.