Dovolj je bilo kulta Plečnika! Podrimo že enkrat ta stadion!

Kot da že ne bi bilo dovolj birokratskega nagajanja okoljskih, urbanističnih, arhitekturnih, vogalovarstvenih in mestnih oblasti in za nameček še arogantnih lokalcev iz Fondovih blokov, so se na Pečečnikovo prenovo Plečnikovega stadiona za Bežigradom zdaj začeli spravljati še mediji.

Tako je Dnevnik včeraj objavil članek pod sugestivnim naslovom Stadion le pretveza za Pečečnikov megaprojekt.

Poanta ni samo v tem, da od Plečnika ne bo skoraj nič ostalo, temveč da Ljubljana tudi ne rabi “velikanskega zabaviščno-nakupovalnega središča”, 18-nadstropnega hotela (z dvema penthavzoma na vrhu za nameček), treh poslovnih vil, parkirišča za 1800 avtomobilov in cele vrste športnih objektov od nogometnega stadiona in strelišča pa do kegljišča in plezalnih sten itd. itd.

Očitno res ne gre za prenovo. Prenova bi bila — vsaj za slovenske pojme —, če bi pokosili zdaj zaraščeno zelenico in zaflikali razpoke. Vrnili stadion v stanje iz leta 1925. Potem bi bili vsi srečni.

Ali stadion ali nič

Takole piše Dnevnik v separatnem komentarju ob že tako ali tako hujskaškem in nazadnjaškem članku:

“Govoriti o načrtih Joca Pečečnika s Plečnikovim stadionom kot o prenovi je metanje peska v oči. V resnici to ni nikakršna prenova, ampak megalomanska novogradnja, ki si arhitektovo dediščino zaradi skromnih zahtev varuhov kulturne dediščine jemlje zgolj za kuliso. Od starega Plečnikovega stadiona morajo namreč ostati zgolj glorieta, dva paviljona, oblika tribune, obodni zid stadiona in spominski steber.”

Že pred letom in pol sem napisal, da s Plečnikovim stadionom nimamo kaj početi in da je za današnje pojme in potrebe popolnoma nefunkcionalen.

Zato je logično, da prenova ne pride v poštev. Stadion je treba preprojektirati in prezidati do neprepoznavnosti.

S tega stališča imajo vogalovarstveniki prav. Spoštljiv odnos do Plečnikovega stadiona pomeni, da na tem mestu ne more biti nič drugega kot stadion.

Torej pač ne bomo tako absolutistično spoštljivi do Plečnika. Ne vem, zakaj bi bili.

Tromostovje, NUK in Žale služijo svojemu namenu in še lepi so, zato jih ne bomo rušili. Stadion pa je druga zgodba. Stadion je brez veze. Če od njega ostanejo samo “glorieta, dva paviljona, oblika tribune, obodni zid stadiona in spominski steber”, bo to več kot dovolj.

Ne bo se podrl svet

Ker še nihče drug ni tega napisal, sem še enkrat prisiljen citirati oz. povzemati samega sebe:

Nehajmo že enkrat gojiti ta absurdni kult Plečnika. Plečnik ni bil arhitekt za vse čase. Noben arhitekt ni za vse čase.

Plečnikova dela so žrtev razvoja, ki ga ni znal predvideti. (Kot konservativec in Slovenec še tem manj, bi rekel.) Bil je privrženec retro mode, obsedenec od manualnega in umetelnega obrtništva, čutil je globok odpor do modernosti. Bil je anahronizem svojega časa, dober samo še za dekadentni Dunaj, ambiciozno Prago in frustrirano Ljubljano.

Njegova arhitektura je praktični puritanizem — četudi včasih še preveč načičkan —, ki na oko še danes fascinira, funkcionalno pa ga je povozil čas. Skratka, ne bo se podrl svet, če Plečnik ne bo več Plečnik ali če kakšnega Plečnika ne bo več.

Njegova dela v centru Ljubljane so preveč vraščena v mesto, da bi si ga znali predstavljati brez njih, brez njega. Stadion za Bežigradom pa niti slučajno ni (bil) takega kalibra.

Totalitarizem preteklosti kot norme

Razen da je tam bil stadion, Pečečnikov projekt dejansko nima zveze s Plečnikom — in tudi ni razloga, da bi jo imel. Obsedenost s Plečnikom se prilega odporu do novotarij, širokopoteznosti, podjetništva, razkošja, bogastva, hedonizma. 

Problem Ljubljane ni v tem, da je majhna, temveč v tem, da so njeni prebivalci srečni in zadovoljni, da je majhna. Cepljeni proti veličini — tako dimenzionalni kot še bolj proti duhovni. Mesto po meri majhnih ljudi.

Kot pravi Luka Novak v eseju Le Métro, Inconscient urbain (Éditions Léo Scheer) oz. Podzemna železnica kot urbano nezavedno (Založba Totaliteta), “mesta brez metroja (ali tramvaja, torej brez kontingentnega javnega prevoza) niso prava mesta, saj nimajo svojega jezika in zato tudi ne nezavednega — imajo samo neko realnost, ki se nikjer ne manifestira”.

V Ljubljani je še huje. Ljubljana se manifestira v Plečniku — v zastareli korifeji, ki še 60 let po smrti s pomočjo svojih duhovnih naslednikov skrbi za to, da v Ljubljani ne bo ideološke sprave med socialnostjo modernizma kot spletom ekonomskih, tehničnih, lifestyle potreb današnjega časa in totalitarizmom preteklosti in domačnosti kot norme.