Tudi vrane in golfiste streljajo, mar ne?

Pred kratkim sem zasledil novico, da je človek, ki je “izvajal odstrel vran” — karkoli že hudiča to pomeni — po nesreči zadel golfista na golfišču Barje. Ta je tam nekje ob ljubljanski obvoznici nič hudega sluteč patal ali bližal ali kaj že na nespecificirani luknji.

Srečo v nesreči je imel, da ga je strelec zadel s šibrovko v roko z razdalje 100 metrov. Padlega junaka je zadelo samo eno zrno in niti ni rabil zdravniške pomoči.

Načeloma je to kolumna o golfu, vendar mi dovolite, da se najprej posvetim vranam. 

Vrane so mi simpatične že od malega, ko sem pravilno uganil tisto Levstikovo: “Vrane družijo se rade, / pet na veji jih čepi; / puška poči, ena pade, / koliko jih še sedi?” — in se v nadaljevanju imel za blazno pametnega: “Glej ga, glej ga, / glav’ca bistra! / Sčasoma boš za ministra, / ako vedno priden boš.”

Iztrebljevalec vran

Iz pripombe v skopem, toda simpatično senzacionalističnem poročilu o sicer minornem incidentu na barjanskem golfišču, da je iztrebljevalec streljal vrane “v skladu z veljavno odločbo”, lahko tudi sklepam, da država po zaslugi civilne družbe regulira populacije vran.

Verjetno je to ultimativni dokaz, da se politika vmešava v vse, kar ji pride na misel (ali na kar jo nekdo spomni).

Toda čeprav po ljudskem mnenju ne moremo zatrdno vedeti, ali je vran res preveč, pa smo nasplošno vendarle prepričani, da ne bi bilo nič hudega, če bi iztrebili kakšnega golfista.

Eden gor ali dol. Čim manj, tem bolje.

Golf je po krivici preziran šport. Golfisti veljajo — ali so nekateri celo res, roko na srce — za šminkerje s preveč denarja in prostega časa. Kar seveda sploh ni res. Vsaj ni pravilo. Vsaj glede denarja ne.

Osnovna golf oprema ne stane več kot smučarska, green fee oz. igralnina pa tudi ne več kot celodnevna karta na slovenskih smučiščih. No, če hočeš (in imaš), pa lahko seveda že za začetek zapraviš na tisoče evrov.

Ali je golf šport?

Res je tudi, da se lahko z negolfistom hitro skregaš že v primeru, če mu nič hudega sluteč blekneš, da je golf šport. Nič ne pomaga dokazovanje, da ima tako kot vsak šport svoja pravila, sistem točkovanja in rangiranja igralcev, mednarodne in lokalne zveze in stotine milijonov privržencev (če prvenstev niti omenjam).

Golf je žrtev obsedenosti od samopotrjevanja s fitnesom, jogganjem, maratonom in drugimi popularnimi oblikami rekreacije.

Za slovenske negolfiste je golf še manj šport od šahiranja, balinanja ali kartanja — čeprav na vseh lestvicah kotira med prvih deset globalno najpopularnejših (ne samo najbolj gledanih) športov.

Kjer smučanja ni niti blizu, Slovencem in resnici na ljubo.

Neljudski šport neljudske zveze

Če je v golf v kakšnem smislu potraten, je seveda časovno. Za eno rundo (18 lukenj) gre zlahka ves dan. In če k temu prištejemo še to, da je zelo adiktiven, potem je razumljivo, da ga časovno in finančno podhranjeni ne igrajo. Bolje zanje.

Naslednja stvar, ki pri golfu moti, je prepoved kavbojk in obvezna majica z ovratnikom. No T-shirts! Okej, saj se dá preživeti brez jeansa, ampak ne na ukaz. Polo majic pa tako ali tako ne prenašam.

To je podobna neumnost kot šovinizem na nekaterih igriščih, kamor ženske še vedno nimajo dostopa.

Resnici na ljubo Golf zveza Slovenije vzorno skrbi, da golf ostaja neljudski šport.

Da te sploh pripustijo na igrišče, moraš najprej opraviti izpit. To je še nekako razumljivo. Težko si je predstavljati, da bi po golfiščih rili in se drli ljudje, ki bi spominjali na podivjane deskarje med kultiviranimi smučarji. A za nameček moraš biti obvezno včlanjen v klub (po lastni izbiri), če hočeš igrati, in plačevati znatno letno članarino.

Razen tega, da so ptiči in golfisti včasih žrtve strelnega orožja, jih druži še nekaj: tako kot perjad leta v jatah, se tudi skupini dveh do štirih soigralcev reče jata. Ki pa se v Sloveniji najbrž nikoli ne bodo zgrinjali v jatah na golfišča.

Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v aprilski številki revije Obrazi. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z uredništvom.