Temelji vsake resne SLO strategije: Lega. Voda. Zemlja. Hrana. Znanje.

2.5.2017 / 06:10 3 komentarji
Dostopnost znanja za kapital pomeni tveganje, da bo uporabljeno tudi za kritiko in v perspektivi tudi za spreminjanje.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Že v prejšnji kolumni sem želela pisati o zboru za znanost. Dogodek je namreč načel ključno vprašanje, ki kaže na položaj znanosti v današnjih zahodnih kapitalističnih družbah. To so pokazala tudi podobna zborovanja v tujini.

Po eni strani imamo danes prvič v zgodovini opraviti z družbami, ki so znanstveno vodene, po drugi pa kapital poskuša znanost marginalizirati in podfinancirati. Kolikor se le da. 

Dejstvo, da je današnji zahodni kapitalizem družba, ki je znanstveno vodena, izvira iz menedžerske revolucije, ki je uvedla ločitev funkcije lastnine in funkcije upravljanja. Prej je bil kapitalist tudi upravljalec podjetja, ki ga je upravljal laično. Po menedžerski revoluciji pa s podjetji upravljajo poklicni, za to šolani upravljalci.

Tako smo dobili znanstveno vodene ekonomije — in s tem znanstveno vodene zahodne kapitalistične družbe. Kar pomeni, da je znanost prvič v zgodovini postala ključni dejavnik tako produkcije kot vodenja družbe.

Dostopnost znanja in znanosti

Znanost je s tem objektivno pridobila nepredstavljiv pomen, pa tudi obsegu in način. Zato je logično, da kapital vlaga v znanost kot ključni dejavnik svojega preživetja.

Vendar je imela zgodovina teh vlaganj v zadnjih 50 letih tudi nezaželene stranske učinke. Eden od teh je, da je količina in dostopnost znanja med prebivalci zahodnih družb dobila razsežnosti, ki prej niso obstajale.

Splošno obvezne osnovne šole, dostopne srednje šole in fakultete, vedno več izobražencev z magisteriji in doktorati, postdoktorske specializacije itd. — vse to je naredilo znanje zelo dostopno in s tem za kapital ne samo uporabno, temveč tudi nevarno.

Razprostranjenost znanja namreč pomeni tudi izjemno velik in težko obvladljiv potencial kritičnega razmišljanja o obstoječem kapitalističnem ustroju. Pomeni izjemno velik riziko, da bo znanje uporabljeno ne samo za reprodukcijo obstoječega kapitalizma, ampak tudi za njegovo kritiko in v perspektivi tudi za njegovo spreminjanje.

Naj jasno zapišem, da bi bilo treba znanstvenike in raziskovalce po mojem nujno izvzeti iz njihove prekerne pozicije. To pomeni, da bi morali imeti tako kot vsi drugi državni uslužbenci zagarantirane plače.

Kako kapitalizem nevtralizira znanost

Kar tistim, ki v današnjem kapitalizmu vladajo, nikakor ne ustreza. Še več, direktno jih ogroža.

Zato je bilo treba izumiti načine nevtraliziranja sodobnega znanja in znanosti. Posebej tiste, ki niso direktno vpete v kapitalistično produkcijo. Kar za raziskovalce, posebej s področja družboslovja in humanistike, vsekakor velja.

Eden od načinov nevtralizacije njihovega znanja in dela je tudi, da se jih potisne na trg. Kjer lahko denar za svoje preživetje dobijo samo v grobi tekmi z drugimi znanstveniki in raziskovalci.

Raziskovalci, ki nimajo zagotovljenih plač, na trgu projektov tekmujejo z drugimi raziskovalci in znanstveniki za projekte. Če jih ne dobijo, nimajo ne služb ne plač. Zato se prijavljajo na vse možne razpise. Delajo vse možne projekte. Velik del svojega miselnega časa porabijo za konkuriranje za projekte, od katerih pa jih gre večina v koš. S tem pa tudi njihov miselni čas.

To je prav gotovo eden bolj genialnih načinov nevtralizacije znanja tisočev znanstvenikov in raziskovalcev. V odsotnosti eksistencialne gotovosti nimajo ne časa ne energije, da bi svoj čas in znanje uporabili za nekaj koristnega. Kaj šele za kaj kapitalizmu nevarnega.

Znanstveniki so prvi in največji prekerci. Čeprav morda tega ne vidijo. Ne sami in ne tisti, ki jih financirajo.

Zagarantirane plače za znastvenike

Kot smo videli iz zborovanj za znanost na Zahodu, to ni samo slovenski problem. Je pa ta problem dobil v Sloveniji nekatere značilne in prepoznavne dimenzije in karakteristike. Tudi zato, ker je kombiniran z značilno slovensko domačijskostjo.

O tem je treba vsekakor spregovoriti.

Naj jasno zapišem, da bi bilo treba znanstvenike in raziskovalce po mojem nujno izvzeti iz njihove prekerne pozicije. To pomeni, da bi morali imeti tako kot vsi drugi državni uslužbenci zagarantirane plače.

Drugič tudi mislim, da sta znanje in izobrazba v Sloveniji eno od petih področij, v katere bi morala država sistematično vlagati. Samo na v teh petih področjih ima namreč takšne komparativne prednosti, da bi lahko bila konkurenčna Zahodu.

Pet področij

Teh pet področij je:

  • Geografska lega. To med drugim pomeni, da drugi tir mora ostati povsem slovenski.
  • Voda. To med drugim pomeni, da moramo samo ohraniti kontrolo nad lastnimi vodnimi viri.
  • Zemlja oz. hrana. To med drugim pomeni, da bi morala država subvencionirati kmete, da očistijo zemljo in začnejo s sistematično proizvodnjo bio hrane, obenem pa bi morala delati na čim višji stopnji samooskrbnosti.
  • Les. To med drugim pomeni, da bi država morala poskrbeti, da bi Slovenija ohranila in izboljšala lastno lesno predelovalno industrijo. Ne pa da jo uničuje.
  • Znanje. To med drugim pomeni, da bi morala sistematično in nadpovprečno vlagati v izobraževanje in znanost. Ne manj kot EU in Zahod, ampak več kot EU in Zahod.

Teh pet področij bi moralo biti temelj katerekoli resne strategije razvoja Slovenije. Ki je seveda nimamo.


Nadaljevanje prihodnjič.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE