Uporniki in borci. Proti čemu in za kaj?

2.5.2017 / 06:08 3 komentarji
Ali simbolika 27. aprila in 1. maja kot praznikov postaja vedno bolj aktualna? Ja in ne. Deloma je to res, deloma pa ne.
NAROČI SE PRIJAVI SE

Pravijo, da zgodovinski povodi za ustanovitev OF in za začetke bojev za socialne pravice proletariata nosijo pomembno sporočilo, ki ga lahko še danes jemljemo za svoje.

Nekaj je na tem, ampak nisem ziher. Dan Osvobodilne fronte — tako imenovani dan upora proti okupatorju: ker je OF po novem in po mnenju prenekaterih pač debela zgodovinska laž — in praznik dela kot materialnega in duhovnega osmišljanja človeške eksistence sta nenavadna praznika.

Koledarsko sovpadanje teh dveh praznikov samo še povečuje to militantno čudaštvo posodobljene mešanice, mogoče že kar zmede civilnega, vojaškega in socialnega, političnega uporništva, prilagojenega današnjim bojem.

In ti boji niso samo družbeni, temveč so nič manj tudi notranji, osebni, intimni za vsakega posameznika — ki pa se tega v glavnem ne zaveda.

Kdo ima prav?

Kdor ceni in spoštuje dan OF in praznik dela in poziva k dobesednemu obeleževanju njunega izročila, mora verjeti, da smo še danes okupirani in da nekje med nami obstajajo nevidni okupatorji. Taki, ki se predstavljajo kot naši dobrotniki — ali pa jih kar sami percipiramo kot take, brez njihove demagogije in laganja. In da smo še danes brez (dovolj) delavskih, delovnih, družbenih, morda celo osebnih, osebnostnih pravic — ali da jih imamo vsaj premalo ali manj kot prej.

Kdo so današnji uporniki in borci?

Po eni strani vsi. Mnogim je to zdi super in razlog za ponos, meni pa se ravno to zdi problem. Upornik in borec je danes kdorkoli, ki se upira in bori proti čemurkoli.

Upornik in borec je recimo Uroš Macerl, ki je tako rekoč lastnoročno zaustavil onesnaževalsko multinacionalko Lafarge, ki je v Trbovljah zažigala nevarne odpadke.

Uporniki in borci so recimo stanovalci Fondovih blokov, ki podobno kot Macerl izkoriščajo vse pravne možnosti za lastnoročno zaustavljanje Pečečnikovega projekta obnove Plečnikovega stadiona za Bežigradom.

Komu bomo dali prav? Kdo od naštetih je za nas simbol uporništva in borbe za boljši svet?

Razmere totalnega relativizma

Na svoj način pa so uporniki in borci tudi tisti, proti katerim se upiramo in borimo. Čeprav je s polno ritjo lažje srat, je upornik in borec tudi Joc Pečečnik. Ker hoče uresničiti svoj projekt za vsako ceno.

Pa tisti ekologi in strokovnjaki na ARSO, ki izdajajo pozitivne ali negativne odločbe, so tudi uporniki in borci. Pa javni uslužbenci. Tudi oni poskušajo po svoje dokazati, da tisti drugi uporniki in borci nimajo prav, ko jih sesuvajo in pljuvajo. Vsaj sami pri sebi ali na šalterju ali v svoji pisarni.  

Upornik in borec je tudi anonimnež, ki po svojih intelektualnih močeh in svojemu družbenemu statusu primerno v spletnih komentarjih ali na Facebooku razlaga o svojem nezadovoljstvu s svetom, ki ga obdaja.

Včasih ima prav, včasih nima. Včasih nas zanima, včasih ne. V razmerah totalnega relativizma je nepredvidljivo, ali bomo v svojem uporništvu in borbi naleteli na somišljenika ali nasprotnika.

Vseeno je, ali naletimo na idiota ali genija. Vsak od njiju nas spodbuja, da se še odločneje upiramo in borimo.

Nisem več tako prepričan kot nekoč, ko se mi je to zdelo samoumevno. Naveličal sem se tako filozofskih kot kavarniških floskul o Camusovem upornem človeku kot bistvu eksistence in o fighterju, ki se ne pusti nikomur in mu nič ne pride do živega.

Upor in boj seveda nista vse

Včasih se sprašujem, ali se še ima smisel upirati in boriti. Vsaj ne preveč naglas in javno. Ker proti čemu in za kaj?

Nisem več tako prepričan kot nekoč, ko se mi je to zdelo samoumevno. Naveličal sem se tako filozofskih kot kavarniških floskul o Camusovem upornem človeku kot bistvu eksistence in o fighterju, ki se ne pusti nikomur in mu nič ne pride do živega.

Jasno, da to ne pomeni, da sem se vdal v usodo. Hočem samo reči, da ne vem več točno, kako naj izražam svoje uporništvo in za kakšno obliko boja naj se odločim. Ne vem več točno, kaj naj sploh delam za materialno in duhovno osmislitev svojega početja. Predvsem pa ne vem, ali je moje delo sploh primerno sredstvo za izražanje upora.

Upor in boj seveda ja. A to ni vse. Še zdaleč ni edino, kar me/nas izpolnjuje. Upor in boj kot nuja in obveza in celo že fancy lifestyle sta iz nas naredila histerično uspavane ljudi brez notranjosti. Ljudi, ki živijo le navzven.

O tem razmišljajmo med prazniki.


Opomba: Kolumna je bila prvotno objavljena v tiskani izdaji Večera v nedeljo in na spletni strani Večera v nedeljo, 30. aprila 2017, pod istim naslovom. Verzija na Fokuspokusu je editirana.

FOKUSPOKUS

Naročite se za 1 leto € 20,99


Z nakupom naročnine boste odklenili dostop do vseh vsebin za 12 mesecev od dneva sklenitve naročnine.


Naročilo poteka v Večerovi spletni trgovini.

Vstopite v trgovino...


Za pomoč in vprašanja nam pišite na suport@fokuspokus.si
Vam je potekla naročnina? Samo 20,99€ za 12 mesecev. NAROČI SE