Za vero, dom, cesarja: Zakaj je g. Šefic videti izmučen?
Na poti v Frankfurt, 13. aprila 2017.
Prejšnjo soboto in nedeljo sem bil veliko v avtomobilu. Vozil sem se po Zürichu in okolici. Ves čas sem poslušal radijska opozorila, da je pred Gotthardskim predorom več kot 10 km dolga kolona, čakalna doba pa tudi do tri ure… Zdaj, ko se začenja sezona, bodo pod tu do jeseni vsak konec tedna in ob prazničnih konicah zastoji.
Torej kolone niso samo v Sloveniji? Jasno, da niso.
Toda med gotthardskim primerom in slovenskimi gre za občutno razliko. Gotthard je demokratično vprašanje, saj so Švicarji na referendumu že večkrat zavrnili gradnjo druge cevi predora in štiripasovne ceste. Šele lani so se vendarle odločili za gradnjo, ki bo po letu 2025 ublažila zastoje.
Izvršilna oblast v Sloveniji pa samostojno ukrepa v nasprotju z interesi Slovencev.
Vse vzamem nazaj, če politiki na referendumu dobijo večinsko podporo za kaos, ki ga je povzročila neživljenjska in neizvedljiva evropska uredba o strožjem varovanju schengenske meje.
Praktična in razumljiva zgodba
Politiki najbolj očitno odpovejo pri praktičnih, preprosto razumljivih zgodbah. Nadzor meje je praktična in lahko razumljiva zgodba. Ljudje merijo uspešnost s čakanjem na mejah in s pretočnostjo.
V zadnjih dveh desetletjih se je Slovenija dobro opremila s posodobljenimi mejnimi prehodi. Vsi so veliki, moderni, urejeni… Torej, z denarjem iz Bruslja je država uredila te težave.
Ostajajo pa težave v glavah politikov, ki oblast razumejo dobesedno. Premier Cerar je od začetka zastojev na mejah natresel javnosti nekaj praznih floskul — pa je še vedno predsednik vlade.
Pol države je stalo v kolonah, zgodilo pa se ni nič. Javnost in mediji medlo spremljajo dogajanje in ga opisujejo, toda nikjer ne zasledim jasnih sporočil vladi in politikom, da se naj zgodi samo še en tak konec tedna, pa bo to konec njihovega upravljanja z državo.
Ker so na popolnoma banalnem primeru dokazali, da tega niso sposobni. S takšnim ravnanjem in obnašanjem zavestno delujejo proti interesom večine tistih, ki so jih izvolili.
Toda gospodje!
Vlada ves čas pošilja v javnost nekega uradnika po imenu Boštjan Šefic. Medijska zvezda je postal ob begunskem valu pred letom in pol. Gospod je ponavadi videti izmučen, kot da cele dneve in noči osebno varuje schengensko mejo. Na televiziji operira z ducatom fraz, ki se jih je medtem naučil.
Ne vem, morda mu delam krivico. Morda je odličen operativec in v kritičnih razmerah ukrepa po svojih najboljših močeh.
Toda gospodje! V demokraciji to ne funkcionira tako. Gospod Šefic bi smel javno nastopati samo takrat, ko nam razlaga tehnično reševanje teh ali onih težav, ki javnosti niti ne zanimajo preveč. Veliko bolj nas zanima politična odgovornost in politično reševanje zapletov.
Zastoji, ki so ohromili pol Slovenije, niso tehnično vprašanje, ki bi ga moral vsak dan pojasnjevati Boštjan Šefic. Ne, to je prvovrsten politični škandal, ki si ga je privoščila vladajoča politika.
Ostanimo konkretni
In prav zato bi o tem morali razpravljati politiki. Ne prejšnji teden, ne danes in ne po veliki noči, temveč že mnogo prej.
Ostanimo konkretni.
Ko so se lani jeseni začeli v Bruslju bolj poglobljeno pogovarjati o temeljitejšem varovanju schengenske meje, bi to moral biti za slovenske politike resen alarm. Takoj bi morali začeti razpravljati, kakšen režim na slovenskih mejah je za prebivalce Slovenije sprejemljiv in izvedljiv.
Kmalu bi ugotovili, da lahko na žalost v Bruslju sporočijo samo to, da zamišljen način varovanja schengenske meje za Slovence ne pride v poštev.
In takrat bi se začela pogajanja. Ker kaj je za Slovenijo sprejemljivo? Verjetno samo tak nadzor potnikov, ki ne bo povzročal zastojev.
Znano je, da so na srbsko-hrvaški meji ob konicah dolge kolone in čakalne dobe. Nekdo torej že tam, brez zadnjega schengenskega dogovora o varovanju meje, temeljito pregleduje potnike. Zakaj bi jih 400 km bolj zahodno še enkrat temeljito pregledovali?
Kaj to pove slovenskim politikom?
Slovenska politika bi torej morala začeti iskati ustrezne rešitve za tekoč pretok ljudi. Evropska unija to tako zelo visoko ceni v svojih pamfletih o skupnih vrednotah. Morda bi morali pred nekaj meseci na Brdu pri Kranju — davkoplačevalci so jim za takšna srečanja čudovito obnovili prostore — sklicati konferenco o nadzoru na schengenski meji in skupaj z Italijani, Avstrijci, Hrvati, Srbi, bruseljskimi uradniki in morda še s kom iskati rešitve in načine, kako poostriti nadzor na tej balkanski poti, a vendarle ohraniti svobodo gibanja.
Tako bi prišli do ustreznih rešitev, s katerimi bi slovensko javnost zaradi mene lahko vsak večer v obveščal tudi kak uradnik kot g. Šefic.
Že nekaj držav, ki so veliko manj izpostavljene kot Slovenija, je Bruslju v tem prometnem kaosu brez veliko hrupa poslalo notifikacijo o odstopu od zahtevanega temeljitejšega nadzora.
Kaj to pove slovenskim politikom? Kdaj bodo končno razumeli, da je Evropska unija združba, kjer se države članice držijo dogovorjenih pravil samo do meje, do katere jim ustreza oz. dokler v tem vidijo svoj interes? Tri od štirih sosednjih držav (Italija, Hrvaška in Madžarska) so Bruselj že obvestile o odstopu od novega schengenskega režima. Četrta soseda (Avstrija) pa sodi med države, ki so od schengenske politike odstopile že davno, saj svojo mejo varujejo znotraj schengenskega območja.
Kdaj bodo slovenski politiki končno razumeli, da je Evropska unija združba, kjer se države članice držijo dogovorjenih pravil samo do meje, do katere jim ustreza oz. dokler v tem vidijo svoj interes? — [Fotografija: Marko Crnkovič; iz zbirke Mestnega muzeja Ljubljana.]
Rešilni jopiči
V nekem dokumentarcu o slovenski zgodovini sem zasledil zanimive ugotovitve zgodovinarjev, ki so dokazovali, da so bili prav Slovenci najbolj zvesti in goreči cesarjevi verniki. Še leta 1916, ko je bilo že vsem daleč naokoli jasno, da stara Avstrija razpada in odhaja v zgodovino, prisegali zvestobo cesarju Francu Jožefu.
“Za vero, dom, cesarja!” je geslo, na katerega me spominja tudi današnje vedenje slovenske politike. S to pripombo, da je bilo Francu Jožefu za Slovence vendarle nekoliko bolj mar kot današnjim evropskim politikom, ki zadnje čase prihajajo v Ljubljano.
Jean-Claude Juncker in Donald Tusk sta v Ljubljani iskala rešilne jopiče na potapljajoči se ladji. Miro Cerar in Borut Pahor pa sta jima zagotavljala, da se bosta s svojim narodom med tem brodolomom obnašala kot prava kapitana. Medtem ko bodo drugi potniki v rešilnih čolnih že zdavnaj odveslali, se bosta z vso odločnostjo skupaj s svojim narodom ponosno potopila.
Za vero, dom, cesarja, kajne?
Opomba: Tekst je bil prvotno objavljen v četrtek, 13. aprila 2017, na avtorjevem blogu pod naslovom Za vero, dom, cesarja…. Verzija na Fokuspokusu je editirana. Objavljeno v dogovoru z avtorjem.