Zvokoblog 29: Razkrivanje pozabljene družabnosti
Takole je bilo: hodim po ulici, nasproti gre deček, star kakšnih osem let, in bulji v telefon. Skoraj nič ne vidi, strastno tapka po ekranu telefona, na glavi ima slušalke. Vsake toliko ga podzavestno oblije nasmeh, usta se mu skrivijo v nekakšno namigovanje ali protest.
Odbrzi mimo mene s pogledom, zalepljenim v ekran. Bežno ujamem premikajoče se dvodimenzionalne figurice.
Igra, igrica, zabava … — v virtualni družbi. Misli, da ni sam. Pravzaprav res ni, pa vendar je.
Tako kot tisti, ki ždijo v slabem zraku in mislijo, da zganjajo šport. Na ekranu. Družabni šport, ker so povezani z nekom daleč-daleč stran …
Potem stopim v lokal. Ljudje gledajo drug drugega. Poslušajo drug drugega. Zvoki soljudi, odprte oči, iztegnjene roke za pravo mizo. Na njej lističi. Sproščeno druženje ob igri.
Kje je pozabljena družabnost? Pokukajmo v preteklost ali v prihodnost. Zvok jo razkriva.