Kratka zgodovina lažnih novic: Trumpovo razumevanje fake news je fake
Fake news imajo dolgo zgodovino. Petra McGillen je preučevala prve lažne novice, ki so nastale okrog leta 1850 v takratnih dnevnih časopisih. To je bilo obdobje velike rasti naklad. Začenjala se je tekma za bralce. Vsi časopisi so pisali o bolj ali manj istih temah in tudi stil pisanja je bil zelo podoben.
Vsi pa seveda niso bili enako uspešni in tudi niso imeli enakih finančnih zmožnosti. Predvsem pošiljanje novinarjev na dogodke po svetu je bilo zelo drago. Zato so nekateri časopisi začeli najemati dobre pisce za poročanje o dogodkih, ki jih nikoli niso videli, namesto da bi na kraj dogodka pošiljali novinarje.
Eden najbolj uspešnih med temi pisci je bil nemški pisatelj Theodor Fontane, takrat urednik ultrakonservativnega berlinskega časnika Neue Preußische Zeitung (“Kreuzzeitung”). Napisal je serijo člankov o velikem požaru v Londonu leta 1861 (“Great Fire of Tooley Street”), ki ga ni nikoli zares videl (čeprav so ga gasili dva tedna).
Boj proti lažem
Metoda je bila zvita in podobna današnjim piscem lažnih novic. Fontane je vedno najprej prebral, kaj so o dogodku napisali drugi, potem pa je iz različnih člankov vzel najboljše odlomke, za katere je domneval, da so pritegnili največ pozornosti bralcev.
Odlomke je zlepil in dodal še nekaj svojih izmišljotin. Opisoval je čustva in pričevanja očividcev. Izmislil si je celo lokalnega sodelavca, ki je Fontaneja spravil skozi policijski kordon, da si je lahko požar ogledal od blizu. Vse je bilo popolnoma izmišljeno, vendar prepričljivo in napisano v stilu, značilnem za dobre pisce tistega obdobja.
Take članki so pozneje poimenovali “unrechte Korrespondenz”, “lažno dopisništvo”.
Podobno nastajajo fake news še danes. Uporabiš realne ljudi, delno realne dogodke, stil in obliko člankov v resnih medijih in dodaš še nekaj “svojega”, izmišljenega. Na ozadju dejstev, ki jih ljudje že poznajo iz drugih medijev, opišeš in dodaš zgodbo, kakršna ti ustreza.
Borba proti lažnim novicam je težka. Zelo težko jih je dovolj hitro identificirati, preden se razširijo.
V Nemčiji se proti temu poskušajo boriti z zakonom, ki je sicer še v proceduri in sproža debate, ali s preganjanjem lažnih novic kršimo tudi pravico do svobodnega izražanja. Za tiste, ki bodo lažne vesti razširjali (Facebook, Twitter) zakona predvideva kazen do 50 milijonov evrov.
Vojna z mediji kot igra
Poznamo pa tudi drugo vrsto lažnih novic. Fake news, kot ga vidi in razume Donald Trump.
Portal Politico v analizi Trumpove medijske strategije v prvih mesecih njegove vladavine piše, da novice, ki mu niso naklonjene, razglasi za lažne. Medije, ki o njem pišejo nenaklonjeno, razglasi za lažne. To je doletelo praktično že vse velike medije v ZDA od New York Timesa pa do CNN.
Trumpova taktika v vojni proti medijem je premetena. Njegovi ljudje lansirajo medijem lažne novice, potem pa te iste medije, ki jih objavijo, ožigosajo kot lažne.
Verjetno ni politika na svetu, ki bi bil zadovoljen s poročanjem medijev o njem. A še nihče ni napovedal vojne medijem že na začetku svojega mandata.
Nekateri ocenjujejo njegovo vojno proti medijem kot igro. Antropologi jo primerjajo z namišljenimi, ritualiziranimi plemenskimi spopadi. Pripadniki plemen na Papui–Novi Gvineji se medsebojno izzivajo. Postavijo se v bojne položaje, eni na druge vpijejo, se žalijo, kažejo svojo premoč — toda do pravega spopada nikoli ne pride.
Trumpova taktika v vojni proti medijem je premetena. Njegovi ljudje lansirajo medijem lažne novice, potem pa te iste medije, ki jih objavijo, ožigosajo kot lažne. — [Ilustracija: Nina Perovič.]
Opozicija, ne mediji?
Trump uporablja “propagandni model”, ki sta ga opisala Edward S. Herman in Noam Chomsky (oba prepričana levičarja) v svoji knjigi Manufacturing Consent iz leta 1988. Eden od načinov discipliniranja neubogljivih medijev je ostra, neizprosna kritika, ki ne poročajo tako, kot si politiki želijo.
Nekaj podobnega se dogaja v Sloveniji. Vsi mainstream mediji so lažni, prodani vladajoči oblasti. Kritiki jih obravnavajo kot opozicijo in ne kot medije.
Res pa je še nekaj drugega, piše Politico. Ko Trump pride do točke, ki je zanj pomembna, neformalno najprej obvesti prav tiste medije, ki jih najbolj napada. Zato mnogi trdijo, da je njegova “vojna proti medijem” v resnici taktika za izboljševanje pozicij in da ni njegov cilj, da bi te medije uničil ali dosegel ali da bi novinarje, ki jih ne mara, odpustili ali premestili. Trump se drži gesla: “Prijatelje imej čim bliže ob sebi, reporterje pa še bliže.”
Pa pri nas?