Fotografiranje na koncertih: ja ali ne? | Hayek & hajek
Po nedeljskem koncertu Gregoryja Porterja sem — ne prvič — razmišljal, zakaj v Cankarjevem domu obiskovalcem težijo, da ne smemo fotografirati.
Da ne fotografiramo na koncertih klasične glasbe, je razumljivo. Tu gre za osnove kulturnega obnašanja na prireditvah. Za družbeno konvencijo, če hočete, s katero ne moremo polemizirati.
Ampak zakaj ne na jazz, pop, rock koncertih?
V Cankarjevem domu se ne hecajo. Hostesa je sredi koncerta prinorela v 3. vrsto na 1. balkonu, da smo ji morali umikati kolena, in človeka, ki je slikal ali snemal s telefonom, opozarjala, naj neha. (In je nehal.)
Tudi meni je ena pred 10 leti grozila na Pogoreliću, da me bo vrgla ven. Seveda sem fotografiral po koncertu, šele med aplavzom!
(To je ta zgodba o mojih Pogorelićih na Blogosu: 1981, 1994, 2002, 2005, 2007). Zabaven tekst.)
Domnevam, da ne gre za pravne razloge, ampak za hišni red oz. bonton.
Tudi jaz sem sredi koncerta naskrivaj posnel fotografijo Gregoryja Porterja in benda. Deloma z vsiljenim občutkom, da sem kulturni kmet, deloma pa iz nekega zatajevanega uporništva. Ampak samo eno. In še to sem objavil šele po koncertu. Throwback Thursday Sunday. Nisem hotel izzivat, ker sem priden in ubogljiv. — [Fotografija: Marko Crnkovič.]
#tbt #sunday
Resda je Porter bolj pasal v Gallusovo dvorano kot pa v Križanke. Ampak v čem je razlika? Ker so Križanke prizorišče na prostem, CD pa pod streho? Ker ponosno prisegajo na imidž, da imajo šlif in da so malo zateženi? Da v Križankah ne bi mogli uveljavljati prepovedi, v dvoranah pa jo pač lahko?
Imam jih na sumu, da hočejo ostat konservativni in zateženi, kot se za 20. (ali celo 19.) stoletje spodobi.
Tudi jaz sem sredi koncerta naskrivaj posnel fotografijo Gregoryja Porterja in benda. Deloma z vsiljenim občutkom, da sem kulturni kmet, deloma pa iz nekega zatajevanega uporništva.
Ampak sem eno. In še to sem objavil šele po koncertu. Throwback Thursday Sunday. Nisem hotel izzivat, ker sem priden in ubogljiv.
Ah. Fotografiranje s telefoni na koncertih je dandanes tako normalno kot ploskanje, prepevanje, poplesavanje ali kakršnokoli fizično ali vokalno izražanje navdušenja (ali razočaranja) nad glasbo. To bi lahko v Cankarjevem domu že enkrat zaštekali.
Zanikovalci podnebnih sprememb
Friedrich Hayek, eden najpomembnejših ekonomistov 20. stoletja in utemeljiteljev ekonomskega liberalizma, zadnje čase v Sloveniji doživlja renesanso kot Marx neoliberalizma. Rečeš Hayek in že daš vedeti, da prisegaš na konservativni, celo desničarski vrednostni model vsesplošne družbene porogljivosti — od socialne nesolidarnosti pa do vsesplošnega negacionizma za nalašč.
Hajek pa je tudi štajerska beseda za tepčka. Ne vem, odkod izvira in ali je še danes v rabi, ampak včasih smo rekli: “Kaki hajek si ti, čuj.” Zato Kavarni Hayek, sicer ne nepismenemu blogerju ali skupini blogerjev, (neo)liberalni izpostavi na WordPressu, sam pri sebi rečem kar Kavarna Hajek.
Sicer samostojni Bufet Hajek (kar bi še bolje zvenelo) je eden od dobaviteljev vsebin za Novo24TV.si. Ta je v ponedeljek ponatisnila njihov sobotni desant na 22. april, dan Zemlje, pod naslovom Dan Zemlje je globalna prevara — z dodatkom , ki vsako leto povzroči 1.750 milijard dolarjev škode v Novini verziji.
Backlash
Članek meji na fake news, ker operirajo z navidez prepričljivimi in verjetno točnimi citati. Bistvo članka je seznam alarmantnih, katastrofičnih, opozorilnih, verjetno namerno, demagoško pretiranih, z današnjega stališča smešnih predikcij v zvezi z okoljem.
To je backlash. Povračilni udarci. Okoljevarstveniki so nakladali in nakladali in nakladali. Vse za čist svet. Za naš planet.
Še bolj glasno kot nekoč okoljevarstveniki — ali ekoteroristi, kot jim po novem tudi rečejo, tudi kak naš minister — pa danes zanikovalci podnebnih sprememb nakladajo in nakladajo in nakladajo nazaj. Vse za dokazovanje, da so okoljevarstveniki prvotno nesramno lagali ali vsaj pretiravali.
To se ne dogaja samo na področju ekologije. To se dogaja na vseh področjih. Predvsem v politiki in mednarodni politiki. In ja, v ekonomiji. Ali vsaj v sociali. Če medijev niti ne omenjam.
Ne rečem, da so imeli ali imajo tisti prej vedno ali nujno prav. Včasih sploh ne. Niti slučajno. Merljivo, dokazljivo ne.
Današnji bumerangarji so v težji situaciji, ker smo vsega hudega vajeni prečitali njihove neumnosti v trenutku, ko so se prvič oglasili, in ne šele po letih, desetletjih kot pri tistih prvih pridigarjih.
In predvsem zato, ker nimajo vedno moralnih ali humanističnih ali po možnosti celo znanstvenih argumentov za svoje alternativno resnične teze.
